Adrijan Pregelj

Cel svet je sedel pred televizijskimi zasloni, da bi videl inavguracijo ameriškega predsednika – vrhovnega poveljnika najmočnejše vojske na svetu. Dobili smo novega-starega Donalda Trumpa, ki obljublja zlato dobo ameriške zgodovine, kar nas (ne)nujno navdaja z optimizmom. Evropa je zanj bolj ali manj tamponsko območje, morda eksperimentalno stičišče preživetja ali konca civilizacije. Ob tem se mi priklicuje naravni apel ... bil bi že čas, da Evropo postavimo na piedestal najplemenitejših dosežkov človeštva, saj so se moderne demokratične ideje razvijale prav na stari celini. Umanjka nam zdrava mera patriotske narave, ki bi brez nepotrebnih priseskov nacionalizma prebudila plemenite vrednote sobivanja in spoštovanja. Kjer se torej ne bi vse stopilo kot talilni lonec, temveč zaživelo v skupnosti vrednih in enakovrednih družb sodobnega časa.

Svet drvi v negotove čase, a tudi radio in televizijo so davno pokopali, pa še kar ustvarjamo v obeh tradicionalnih medijih. Morda ne bom celo življenje prežvekoval medijske realnosti, bom pa njen trden zagovornik, saj je pravica do informiranosti ena temeljnih pridobitev liberalnih demokracij. In ja, zakaj bi mediji vselej bili del problema? Verjamem, da lahko postanejo del rešitve – a le če so kakovostni in profesionalni. Ničkolikokrat je bila medijska krajina že na preizkušnji, verjetno bo tudi tokrat.