Ana Špacapan

Ne. Nisem. Ne znam več. Življenje me je navadilo na hrup. Na dražljaje. Na stalno, neusmiljeno nabijanje informacij, zvokov, čustev in komplikacij – naravnost v moja ušesa in še raje v moje možgane. Pretekli teden sem se odpeljala kar 240 kilometrov daleč – v smer italijanskih gričev. Tistih mehkih, prekrasnih, kjer uspevajo trte, iz katerih nastane prosecco. In ja, prosecco mi je všeč. Lepo hladen, mehurčkast, simpatičen. Ampak potem pride tisti trenutek, ko nekdo reče: »Boš aperol spritz?« In meni kar malo zastane sapica. Ne. Hvala. Ne razumem te kolektivne obsedenosti. Marsikje je ta rdečkasto oranžna zmes tekočin že skoraj religija. Kot da brez njega ne moreš imeti pravega petkovega večera. Pa poglejmo resnici v oči: (meni) ni dober. Nikoli mi ni bil. Ampak vrnimo se k bistvu. Odpravila sem se na srečanje s prijatelji iz študentskih let. Takšni, kot smo nekoč skupaj blodili po Trstu.

Oni so se spremenili. Jaz pa? Jaz sem še vedno ista Karmen. Tako pravijo oni – in jim kar verjamem. Ne fizično, okej, tam so leta naredila svoje. Ampak v duši? V tistem nemirnem duhu, ki me še vedno sili sprejemati odločitve, ki bi jih psihologi označili za »rahlo impulzivne« in jaz za »zelo jaz«. »Ena in edina, še vedno odpuljena,« sem slišala nekoga reči. Hvala. To jemljem kot kompliment.
Gostitelj tega izleta – moj dragi prijatelj, zdaj uspešen farmacevt – si je zgradil raj. Vikend v hribih, skrit med orjaška drevesa, kjer ni signala, ni ljudi, ni civilizacije. Cesta gor? Samo za izurjene voznike in kakšno divjo žival. Jaz si nisem upala. Priznam. On me je prišel iskat s primernim vozilom. In kljub temu sem v ovinkih gledala v grozeče prepade ... »Ne, to ni zame,« sem si že v tistem trenutku govorila. Ampak potem – lepota. Popolna, brezhibna narava. Popoldanska hrana, vrhunska kapljica. In zvečer pogovor. Stari spomini, nove zgodbe. In potem … tišina. Tisti čisti, sterilni mir, ko se ne sliši nič. Nič! In meni? Meni je začela tišina utripati v ušesih. Ja, glasno. Resno. Postajala sem nervozna, čutila sem nelagodje, skoraj fizični odziv na nekaj, kar bi moralo biti sproščujoče. Ljudje temu rečejo »mir«. Jaz pa – panika. Mislila sem, da bom eksplodirala. Resno, ta »zen« zame očitno ni!

Ko je napočil dan, sem bila prva, ki je predlagala odhod. Na poti nazaj – dve uri samote v avtu – sem razmišljala. In sem si priznala: 'Karmen, ti ne znaš biti sama s sabo. Sploh pa V tišini. Ne, ne znaš.' Ampak zakaj? Morda zato, ker sem si prevečkrat dokazala, da sem v resnici – sama. Morda me tišina spomni na to. Morda zato, ker sem navajena živeti v svetu, kjer se nekaj dogaja. Ves čas. V kampu v Savudriji, na Križevniški, kjer je vsak dan veselo na ulici pod mojimi okni. Morda zato, ker mi dogajanje daje iluzijo, da nisem sama.

In tako razmišljam – če še nismo našli tiste prave (sorodne) duše, jo še vedno lahko iščemo ... Kdo je rekel, da je prepozno? Nikoli ni! Kot pravi moj prijatelj: »Dokler se ne odjavimo s tega planeta, obstaja možnost, da bomo pravega ali pravo prej ali slej srečali.« In mogoče – čisto mogoče – bo takrat tudi meni tišina postala sprejemljiva. Mogoče mi bo celo všeč. Mogoče.