osebni arhiv

V filmskem svetu, kjer temačni miti in legende nikoli ne zbledijo, ima posebno mesto Nosferatu: Simfonija groze, mojstrovina F. W. Murnaua iz leta 1922 (ne 1921, kot pogosto zmotno navajajo). Ta skoraj stoletna klasika, zasnovana na Bramu Stokerju in njegovi brezčasni knjigi Drakula, je postavila temelje za vse prihodnje vampirske zgodbe na velikem platnu. Od njenega nastanka so se filmi o nesmrtnih stvorih noči vrstili eden za drugim, tekmujoč, kateri bo gledalce bolj osupnil, prestrašil in očaral.

Robert Eggers, režiser najnovejše različice Nosferatuja, je ime, ki že odmeva med ljubitelji temačnega filma. Njegova prejšnja dela, kot je Čarovnica (2015), dokazujejo, da Eggers odlično prepleta grozo z mitološkimi in folklornimi elementi. Tokrat pa nas popelje nazaj k legendarnemu grofu Orloku (Bill Skarsgård). Na filmskem platnu se mu pridružujejo še Nicholas Hoult kot Thomas Hutter, Lily-Rose Depp kot Ellen Hutter, Aaron Taylor-Johnson kot Friedrich Harding, Emma Corrin kot Anna Hardin in Willem Dafoe kot profesor Albin Ebenhart von Franz – slednji pa obeta eno izmed ključnih in nepozabnih vlog.

Zgodba, ki ostaja zvesta izvirniku, nas ponovno vodi v nemško mesto Wisborg, kjer mladi Thomas Hutter dobi nalogo, da za svojega delodajalca, skrivnostnega Knocka (Simon McBurney), obišče Transilvanijo in sklene pogodbo z grofom Orlokom. Ko Hutterja pričaka temačna in hladna graščina, začne slutiti, da hišni nakup prinaša veliko več kot le novo nepremičnino
Posebno pohvalo si zasluži filmska glasba, ki jo je ustvaril Robin Carolan. Njegova partitura, ki je prejela prestižno nagrado na Hollywood Music in Media Awards (HMMA), je že sama po sebi umetniško delo. Izvrstna igralska zasedba, vrhunska kinematografija in neprecenljiv občutek za atmosfero zagotavljajo, da bo film pritegnil tako ljubitelje klasične groze kot tiste, ki iščejo nekaj novega.

Naj se grof Orlok ponovno prebudi in nas opomni, zakaj nas gotske grozljivke nikoli ne prenehajo očarati.