Pepino: eksotični sadež, ki ga lahko brez težav vzgojite na vrtu
Pepino ali melonasta hruška je vse bolj priljubljena eksotična rastlina za domači vrt. Preverite, kako jo vzgojiti in dočakati sladke, sočne plodove.
V naših vrtnih centrih lahko med malce bolj »eksotičnimi« sadikami zadnja leta najdemo tudi t. i. pepino ali, kot mu udomačeno rečemo, melonasto hruško. Čeprav imajo njegovi plodovi okus precej sladkast in podoben meloni, pa v resnici spada med razhudnike in je bližnji sorodnik paradižnika in krompirja.
PREBERITE TUDI:
Pepino (Solanum muricatum) izhaja iz visokogorskih Andov, iz Peruja, Čila in Kolumbije. Na tržnicah v Južni Ameriki je precej pogost, pri nas pa svežih plodov skoraj ne najdemo, saj ne prenesejo dolgega transporta. Prav zato je toliko bolj zanimivo, da ga lahko vzgojimo kar doma. Plodovi so zelo okusni in sladki, zato jih marsikdo dojema kot sadje. Uživamo jih lahko surove kot prigrizek, v sadni solati, iz njih pripravimo marmelado ali kompot, zanimivi pa so tudi v kombinaciji s paradižnikom. Na prvi pogled jih zlahka zamenjamo za nekoliko nenavadno sorto paradižnika.
Podoben paradižniku – tudi pri vzgoji
Pepino vzgajamo precej podobno kot paradižnik. Grmiček naravno zraste do približno meter in pol in načeloma ne potrebuje opore. Z rahlim pinciranjem ga lahko vzgojimo bolj pokončno, kar omogoča boljšo osvetlitev plodov in kakovostnejši pridelek. Priporočljivo je, da iz ene sadike oblikujemo tri vrhove, vsakemu pa zagotovimo svojo oporo, saj lahko teža plodov poganjke hitro poleže.
V rastlinjaku bo rast bujnejša – rastlina lahko doseže tudi do dva metra višine in obrodi občutno več kot na prostem.
Toplota da, mraz ne
Čeprav izhaja iz visokogorskih območij, pepino potrebuje toplejše razmere in je občutljiv na zmrzal. Prenese sicer kratkotrajne padce temperatur nekoliko pod ničlo, a ob tem pogosto odvrže liste in oslabi. Če ga želimo ohraniti več let, ga je smiselno gojiti v loncu in prezimiti v zaščitenem prostoru.
Ker je dovzeten za bolezni in škodljivce, podobno kot paradižnik, ga mnogi raje gojijo kot enoletnico ali pa ga razmnožujejo s potaknjenci. Pri umeščanju na vrt ne pozabimo na kolobar – kot razhudnik ne sodi na mesto, kjer so predhodno rasli paradižnik, paprika, jajčevec ali krompir. Med rastlinami naj bo približno 70 cm razmika.
Za sladke in sočne plodove
Pepinu namenimo hranljivo, dobro založeno prst. V času intenzivne rasti ga redno dognojujemo, pri čemer so primerna gnojila z višjo vsebnostjo kalija. Močnega neposrednega sonca in vročine ne mara, zato mu ustreza rahla senca višjih rastlin.
Za razvoj sočnih plodov potrebuje stalno vlažno zemljo, zato je redno zalivanje nujno. Zastirka bo pomagala ohranjati vlago, gabezovi listi pa lahko hkrati prispevajo tudi kalij.
Okus, ki preseneti
Rastlina hitro razvije nežno vijolične cvetove, podobne krompirjevim. Iz njih nastanejo sprva majhni zeleni plodovi, ki z dozorevanjem pridobivajo težo in se obarvajo v oranžne odtenke z vijoličnimi lisami.
Po videzu spominjajo na majhne melone, okus pa je nekje med melono in hruško, z rahlim osvežilnim podtonom, ki ga nekateri primerjajo celo s kumarico v sladkem sirupu. Plodovi dozorijo približno tri mesece po sajenju, običajno proti koncu avgusta, in lahko tehtajo tudi do pol kilograma. Uživamo jih skupaj z lupino, poleg prijetnega okusa pa nas presenetijo tudi z nežno aromo.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
