Saša Kovačič

Zdravnica psihoterapevtka Tina Bončina nam je zaupala, da ima vsak človek moč spremeniti svoje vzorce ter poiskati zdravje in zadovoljstvo. Njena knjiga Izgorelost je nemudoma postala uspešnica, sveža pridobitev knjigarn pa je njena nova knjiga z naslovom A to je vse, kar je? Priročnik nagovarja, naj zaživimo drugače, odvržemo oklep in znova začutimo svojo izvirno, svobodno različico. V mirnem zavetju njene pisarne sva se pogovarjali o tem, kaj človeka prazni, o strahu in pogumu, o delovanju na avtomatizmu in o sprejemanju izgorelosti na delovnem mestu.

»Ljudje bi morali imeti vsaj približno idejo o tem, kaj bi radi bili, « spodbujate. Zakaj je to pomembno?

Če nimamo cilja, potem tavamo. Hitro vemo, česa nočemo: ne želim biti več tako pridna, ne želim biti tista, ki jo vsi izkoriščajo … če nisem takšna, kaj potem od mene ostane? Trenutno sem taka. Kaj bo ostalo od vas, če vse, kar vas definira, odvržete? Kakšna sem zdaj navznoter in kaj če bi to navzven zasijalo? Če ni cilja, ni poti in se lahko vrtite v krogih. To je nevarno.

Poglejva primer. Odločite se, da ne želite biti več tukaj. Usedete se v avto in zapeljete na obvoznico. Če nimate cilja, se boste vozili v krogih, nikamor ne boste prišli, porabili boste veliko goriva in potrpljenja. Če se pa odločite, da greste v Kranj, lahko preverite, ali vam je tam všeč, in če vam ni, se zapeljete v Maribor, Novo mesto … dokler ne najdete tistega, kar vam je všeč. Ni dovolj, da govorimo, česa nočemo, pomembno je tudi, da vemo, česa si želimo – vsaj začasno. Vedno si lahko premislimo. Tako je tudi v terapiji – to je proces, ki je usmerjen v prihodnost: kakšni bi radi bili?

Radovednost in strast nas polnita in opremita z energijo, tako pravite. Kaj pa je tisto, kar nas tako prazni?

Prazni nas, kadar vklopimo avtomatizem, in to v negativnem smislu, torej da nismo prisotni pri tem, kar počnemo, ampak stvar opravljamo zato, da čim prej mine čas ali da bomo dobili pohvalo, da bomo na zunaj videti dobro. Ne gledamo na to, da bomo mi zadovoljni z delom in si prizadevamo za kakovost, rast, užitek, ampak smo v avtomatizmu samo zato, da stvari opravimo. To pomeni, da ne delamo za svojo dušo, ampak za neko tujo.

Šimen Zupančič

Živimo v družbi, ki je zelo hitra in zato verjetno tudi hitreje pride do avtomatizma. Kako lahko posameznik prepozna, da je vklopil avtomatizem? In kako se lahko temu sploh izogne, če mora hoditi v službo, skrbeti za otroke itd.?

Drži, obstreljeni smo s tisoč možnostmi, informacijami, opravki in nase zlahka pozabimo.

Najhitreje vzamemo čas sebi, žrtvujemo svojo energijo, nismo v stiku s tem, kar nas dela zdrave in zadovoljne.

Stanje zaznamo, ko se vprašamo: A o je vse, kar je? (smeh) Ko opazimo, da že v nedeljo razmišljamo, kako težko bo iti v službo, kako nam je vse odveč. Ko ne želimo več med prijatelje, ko se težko igramo z otroki, ko nam je mučno peljati psa na sprehod, ko skuhamo samo zato, da nismo lačni. Ko razmišljamo samo o obvezah in pozabimo na zadovoljstvo – takrat bi nam moralo zacingljati, da smo zašli.

Saša Kobvačič

V filmih pogosto vidimo, da ko protagonist ugotovi, da v svojem življenju resnično ni zadovoljen, pusti vse za seboj, odpotuje in zaživi na novo. To verjetno v realnem življenju ne gre tako.

Najprej, kaj je to realno življenje? (smeh) Ljudje, ki živijo na določen način in se zavejo, da jih to ne osrečuje, lahko z zamenjavo okolja in novim začetkom zaživijo bolje. To ne pomeni, da morajo iz Ljubljane na Bali, lahko se na primer premaknejo iz centra mesta na obrobje, kjer je več stika z naravo. Kadar nas velik del vsakdanjika ne osrečuje, je prav, da naredimo spremembo. Ni nujno, da je tako drastična, kot je selitev, ampak če smo nezadovoljni, brez spremembe ne bo šlo. Ne moremo ostati znotraj iste situacije in pričakovati, da bomo nenadoma postali zadovoljni. Nekaj moramo zamenjati. Seveda so to lahko tudi vedenje, mišljenje, čustvovanje. Druga faza izgorelosti se imenuje ujetost prav zaradi naštetih vzrokov.

Takrat imamo še energijo za velike korake?

Še vedno imamo dovolj energije in željo po doseganju rezultatov, prisotna sta deloholizem in perfekcionizem. Lahko zamenjamo okolje, ampak če ne spremenimo svojega odnosa do dela, bomo ponovili zgodbo. Je pa lažje začeti v novem okolju, z novimi ljudmi. To seveda ni preprosto, če imamo otroka, psa, hišo ali kaj podobno obvezujočega, zato je v tem primeru smiselno najti drug način spreminjanja. Če lahko zamenjamo službo ali življenjsko okolje, smo v prednosti – novo poglavje, nova zgodba, novi odnosi, vse to nam pomaga na novo zaživeti. V toksičnem okolju ne boste zdravi, ne glede na to, koliko se trudite. Če pa ste sami izvor tega, da se razdajate in delate prekomerno, je cilj zaščititi svoje meje in prevetriti svoje vrednote, kar je v istem okolju izziv, ker bodo ob vas posamezniki, ki vas bodo silili nazaj v stare vzorce.

Pogosto lahko slišimo, kako se ljudje pritožujejo, da »zdaj je pa že vsak izgorel«. O izgorelosti se veliko govori. Ali se tudi jemlje resno?

Res je, da ni vsaka utrujenost izgorelost. Izgorelost pa je zapleteno stanje, ki ga zdravimo na več ravneh, saj gre za neke vrste krizo identitete, krizo načina dela. Izgorijo samo tisti, ki so bili prej odlični, in zato to vključuje tudi slovo od stare verzije, ki je navzven delovala učinkovita, navznoter pa jih je izčrpala. Seveda obolelim ni v redu, da drugi govorijo, kako so izgoreli, čeprav niso. Ampak to je tudi del slenga, tako kot rečemo, kako smo »deprasti«, čeprav smo v resnici žalostni. Mene bolj kot izrazoslovje moti razvoj te tržne niše, saj se izkoriščajo ljudje v stiski. Vsak, ki svojo izkušnjo tesnobe ali izgorelosti deli ali o tem napiše knjigo, s tem daje upanje drugim, da se stanje da izboljšati. Vendar pot do zdravja ni za vse enaka. Zato je razlika med branjem osebne izkušnje nekoga in strokovnim pristopom zdravljenja.

Mateja Jordovič Potočnik

Kako se to lahko pozna?

K meni velikokrat pridejo ljudje, ki mislijo, da če bi znali reči »ne«, bi bilo vse dobro. Vprašam jih, komu bi rekli »ne«? »Ne« bi rekli v službi, zavrnili bi prošnjo za pomoč, ne bi se odpravili na obisk k nekomu in podobno. Kaj bi se zgodilo, če bi rekli ne? Odvrnejo, da bi imeli več časa. In kaj bi s tem časom počeli? Takrat se ustavi, ker ne poznajo zares odgovora, ali pa rečejo, da bi čas porabili zase. In kaj bi počeli zase? Kaj jih veseli? Tega ne vedo več.

Preverim, ali poznajo koga, ki zavrne pomoč, ko se ga kaj prosi in kaj si mislijo o tej osebi? Večinoma se jim zdijo ti ljudje nesramni. Tukaj se zatakne. Radi bi se naučili reči ne, ampak v njihovi percepciji so takšni ljudje nesramni. Seveda ne bodo naredili spremembe, da bi postali slaba verzija sebe. Zato je smiselno pogledati, kakšni bomo, ko bomo zaščitili svoje meje in si vzeli čas zase.

Veliko delate z ljudmi z izgorelostjo. Tematika duševnega zdravja se v družbi vedno bolj detabuizira, kako pa je na delovnih mestih?

Čeprav imamo vrhunski program NIJZ, delodajalci še vedno želijo delavca, ki bi bil superčlovek – samostojen, ubogljiv, marljiv, vzdržen ... Grozno je, da je duševno zdravje v sklopu dela še vedno tabu. Delodajalci ne želijo slišati, da ste bili kdaj tesnobni, ker si bodo takoj mislili, da boste veliko manjkali, da se na vas ne bodo mogli zanesti in podobno. Z mojega vidika je tako: nekdo, ki je hodil na terapijo in ni več tesnoben, se je posvečal sebi, zato bi ga jaz prej zaposlila in bi se mi zdel boljši delavec. Ker ta je dozorel, predelal je svoje stare vzorce. Upam, da bodo nekoč delodajalci dejstvo, da je nekdo obiskoval terapijo, videli kot vrlino.

Saša Kovačič

Delodajalcem verjetno ni všeč, če delavec ni »priden« in zna postavljati meje.

Sama se precej borim proti izrazu »postavljanje meje«, ker menim, da meje vsi že imamo in dobro čutimo, kadar jih kdo poruši, vendar jih pred vdorom ne zaščitimo. Zato pravim, da je treba meje braniti, in ne postavljati, včasih jih moramo morda še nekoliko razširiti. Ampak delodajalec, ki išče nekoga, ki ga bo slepo ubogal, bo razočaran, ker je takšnih vse manj. Sploh generacija Z ni takšna. Če kdo ne mara samostojnega delavca, ki misli s svojo glavo, ima sam problem, ne delavec.

Delodajalci so zelo nezadovoljni z mlajšimi zaposlenimi, ki ne znajo »stisniti zob in narediti tisto, kar se jim reče«.

Stara sem 51 let. Leta in leta smo bili mi tisti, ki smo morali stisniti zobe in narediti tisto, kar nam ni bilo všeč. Toliko časa smo vzgajali mlajše generacije, da jim ni treba biti takšni, da jim ni treba vsega pogoltniti. Zdaj, ko jih imamo, nam pa niso všeč. Kdo je odgovoren? Bomo mlade potlačili ali raje popravili sebe? Jaz mislim, da moramo popraviti sebe. Negujmo zdrave ljudi, ne pa da jih potiskamo nazaj v patologijo.

Nekoč ste bili tudi sami »pridna punčka«. Kdaj ste se tega začeli zavedati?

Osvobodila sem se postopoma. Najprej sem se morala zavedati, da sem pridna punčka in da sebe skoraj ne poslušam, temveč samo ubogam. Tako sem preživela osnovno in srednjo šolo ter študij medicine. Nekje na poti (seveda ob težavah) sem se vprašala: Kaj bi pa ti rada? Velik preskok sem naredila, ko sem si priznala, da veliko ljudi laže.

Mene so učili, da ne smem lagati in kot pridna punčka sem ubogala, mislila sem, da je to konsenz vseh. Da smo vsi iskreni in delamo po svojih najboljših zmožnostih. Kakšna zabloda! Spraševati sem se začela ‒ če ljudje lažejo, česa vsega potem še ne počnejo po pravilih? Srečanje s transakcijsko analizo mi je ponudilo nov okvir razmišljanja, s katerim sem lahko svojo mineštro v glavi kategorizirala in ugotovila, da sem tista, ki je preveč pridna in se preveč drži nenapisanih pravil.

Kako ste to spremenili?

Začela sem razmišljati, kaj so moje vrednote, kaj je meni všeč. Ali sploh želim biti v zdravstvenem sistemu, kjer je toliko korupcije in kjer se ne govori o napakah? Začutila sem, da bo to zame velik izziv. Resno se mi je zataknilo pri specializaciji psihiatrije, saj sem ugotovila, da moja morala in etika ne dovoljujeta, da bi bila lahko jaz srečna in svobodna znotraj takega nedelujočega sistema, zato sem ga zapustila. Opustila sem tudi »sanje o srečnem otroštvu«, če parafraziram Carla Gustava Junga. Imela sem lepo otroštvo, ampak kot vsak sem imela tudi jaz v sebi neko rano. 

Vaša knjiga je pregled korakov, kako spet najti svojo strast in različico sebe, ki nam bo všeč. Bi rekli, da je ena knjiga dovolj, da to dosežemo, ali moramo prebrati veliko stvari, da najdemo svojo pot?

Ne bom samovšečno rekla, da je ta knjiga dovolj. Je pa namenjena temu, da vas pelje po korakih, zato ker sem jaz taka, da rada delam sistematsko in postopoma. Meni je všeč, kadar so stvari strukturirane tako, da lahko po majhnih korakih prideš do večje spremembe, kjer najdeš svoj pravi jaz. Je to dovolj? Ne vem. Za nekoga bo dovolj, za drugega pa ne, ker nismo enaki. Čudežnih formul ni in moj cilj je bolj, da začnejo ljudje razmišljati, da sproži nekaj v njih. 

Strah in pogum lahko soobstajata, pravite. Kako nahranimo pogum, da nas strah ne podredi?

V knjigi zapišem, da strah in pogum soobstajata, pa tudi, da je dobro spremeniti »ampak« v »in«. Na primer: Rad bi skočil s padalom, ampak me je strah. Lahko pa rečemo: Rad bi skočil s padalom in me je strah. To pomeni, da tudi če me je strah, lahko skočim.

V družbi obstaja fantazija, ki izvira iz pravljic, da pravi vitez, heroj, princ na belem konju ne čuti strahu. To ni res. Lahko nas je strah, pa nekaj vseeno naredimo.

Če sem dovolj motivirana in imam dovolj proaktivne energije, poguma, ker verjamem, da mi bo skok s padalom v užitek, me strah ne paralizira, ampak ga zmorem prenesti. Gre za zdrav strah, ustrezno čustvo, ki me drži na pravi poti.