Zakaj vsi govorijo o tem filmu?
Bruce Springsteen ima pri 76 letih za seboj 21 albumov, 20 grammyjev, oskarja, tonyja in predsedniško medaljo svobode. A za šefa ameriške rock glasbe je to le ozadje.
Njegovo resnično delo se dogaja v tišini, v spopadu s svojimi demoni, v iskanju miru in smisla. Film Springsteen: Reši me od nikoder razkriva točno ta del, čas, ko je slava začela razjedati njegovo dušo in ko se je moral naučiti znova dihati.
Film režiserja Scotta Cooperja prikazuje obdobje nastajanja albuma Nebraska, ko je Bruce sredi depresije in samote posnel pesmi o izgubljenih ljudeh, ki so zvenele, kot bi jih zapel iz svojega notranjega bazena. »V tistih posnetkih sem prvič slišal samega sebe,« pravi, »brez maske, hrupa in brez četice ljudi okoli sebe.«
Med legendo in ranljivostjo
Bruce je pristal na filmsko pripoved o svojem življenju pod pogojem, da bi bil pri filmski stvaritvi zraven. Zato je, še preden so se odločili za snemanje, v svojem domu gostil režiserja Scotta, menedžerja Jona Landaua in pisatelja Warrena Zanesa. Ob večerji so govorili o tem, da film ne bo še ena pripoved o slavi, ki jo je vsa ta leta užival, ampak o človeku za njo. »Star sem. Ne briga me več, kaj si kdo misli,« se pošali. »Zdaj lahko končno govorim, kar čutim.«
Ne skriva pa dejstva, da se rad spominja tudi mladih let, ko je s kitaro spal v majhnih sobicah nad bari: »Vse, kar sem imel, je bilo upanje. In prijatelje, ki so verjeli vame, tudi ko jaz nisem več. Prav zato sem hvaležen vsakemu, ki še danes stoji v prvi vrsti na mojem koncertu. Vsem ljudem, ki hodijo z mano že 50 let, skozi vsako pesem, vsako temo in vsako razpoko.«
Bruce se je čustveno zrušil po velikem uspehu albuma The River, ki je izšel leta 1980. »Vsi so mislili, da imam vse, v meni pa je bila praznina,« se spominja težkih časov leta 1982, ko se je umaknil iz javnosti in ustvaril Nebransko. To ni bil album za radijske lestvice, temveč za dušo. Bil je iskren, surov, človeški.
V filmu ga odlično upodobi Jeremy Allen White, njegovega očeta Douglasa Fredericka Springsteena, ki se je spopadal s slabim duševnim zdravjem in alkoholizmom, pa Stephen Graham. Osrednja nit zgodbe ni le glasba, ampak odnos Brucea s svojim očetom. Ko ga je izgubil, je dejal: »Z njim sem izgubil svoj najtrši del. A v meni je ostal njegov glas.« S pomočjo terapije je začel razumeti, da moškost ne pomeni molka, temveč pogum, da se razgališ. »V naši družini se ni govorilo o čustvih. A če ne spregovoriš, te razžre od znotraj.«
Na srečo je imel v najtežjih trenutkih ob sebi prijatelja, menedžerja Jona Landaua, ki mu je rešil življenje. Bruce se spominja: »Potrebuješ pomoč, mi je rekel Jon. In me naslednji dan odpeljal k terapevtu. To mi je popolnoma spremenilo življenje.« Na enem od koncertov, ko je zapel pesem o izgubljeni spravi z očetom My Father's House, pa je to zgodbo povezal s priznanjem s terapije, češ da se pogosto vozi mimo svoje otroške hiše. »Nekaj slabega se je zgodilo,« mu je rekel terapevt. »Vračaš se, ker misliš, da lahko to popraviš.« Bruce mu je pritrdil in zdravnik mu je rekel, da se storjene škode ne da popraviti. Sledil je daljši molk, po katerem je Bruce priznal: »Še vedno se vozim mimo tiste hiše.«
Ljubezen, družina, mir
Njegovo največje razodetje ni prišlo iz glasbe, temveč iz ljubezni. Pevka in kitaristka Patti Scialfa ga je najprej spremljala na odru, potem pa tudi v življenju. »Ko sem jo prvič slišal peti, sem vedel, da bo moja zgodba.« Spoznala sta se v Stone Ponyju in Bruce se še zdaj živo spominja trenutka, ko je stopila z odra, medtem ko je njen glas še odzvanjal po dvorani, on pa si je rekel: »Kdo je ta čudovita rdečelaska?«
Po razpadu njegovega prvega zakona z manekenko Julianne Phillips je v Patti našel tisto pravo drugo polovico. »Videla me je takega, kot sem bil, nepopolnega, zapletenega, razsutega, a še vedno človeka, vrednega ljubezni. Jaz sem popravljal njo, ona pa mene.«
Poročila sta se leta 1991 in v zakonu so se jima rodili trije otroci. Zdaj 35-letni Evan James je glasbenik. 33-letna Jessica je poklicna jahačica. 31-letni Sam pa je gasilec. Bruce rad poudari, da se je šele takrat, ko je dobil družino, prvič naučil stati pri miru. »Dva najboljša dneva v mojem življenju sta bila, ko sem prvič prijel kitaro in ko sem se jo naučil odložiti. Kitara je bila moja prva oblika samopomoči. To je bil edini način, ki sem ga poznal, da sem se spopadel s svojimi težavami. Ko sem postal oče, sem spoznal, da sem imel srečo. Oče mi je na stara leta rekel: ‘Nisem bil dober oče, ti pa si bil dober sin.’ In to je bil moj največji dar.«
Patti pa mu je podarila ljubezen. Od prvega trenutka, ko sta se spoznala in se zaljubila, sta postala neločljiva. In tako je še danes. Hvaležna sta za večere, ko sedita ob knjigah in glasbi. Patti se od leta 2018 spopada z rakom krvi in Bruce ji stoji ob strani. »Zdaj sva bolj povezana kot kdajkoli prej. Zdi se, da sva končno tam, kamor sva vedno želela priti – doma.«
E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se