»Hudičevka« iz Hollywooda še ni rekla zadnje besede
»Sprejeti moraš staranje. Življenje je dragoceno,« pravi Meryl Streep, medtem ko kar žari od sreče in energije na vseh premierah filma Hudičevka v Pradi 2.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Meryl Streep pogosto velja za zlati standard igralske umetnosti. V več kot pet desetletij dolgi karieri je postala simbol odličnosti v filmski industriji, občinstvo pa navduševala z vlogami, ki so se ljudi dotaknile na globoko človeški ravni. Podoben status ima v svetu mode Anna Wintour, legendarna urednica ameriškega Vogua, ki je navdihnila lik Mirande Priestly v uspešnici Hudičevka v Pradi.
Meryl Streep in Anna Wintour sta se pred kratkim skupaj pojavili na naslovnici ameriške revije Vogue, v objektiv pa ju je ujela slavna fotografinja Annie Leibovitz. Ob tem je marsikoga presenetil podatek, da vse tri pripadajo isti generaciji, stare so 76 let, a še vedno izjemno aktivne in uspešne. Skoraj dvajset let po prvem delu je v kinematografe prišel tudi film Hudičevka v Pradi 2, ki je znova združil glavno igralsko zasedbo – Meryl Streep kot Mirando Priestly, Anne Hathaway kot Andy Sachs, Emily Blunt kot Emily Charlton in Stanleyja Tuccija kot Nigela. Film že podira rekorde gledanosti, občinstvo po svetu pa spet množično obiskuje kinodvorane.
Zaradi razvoja tehnologije in interneta je zgodba Hudičevke postavljena v novo obdobje, v katerem Miranda poskuša rešiti revijo Runway, medtem ko se spoprijema z upadom prodaje tiskanih izdaj in močnimi luksuznimi podjetji, ki nadzorujejo oglaševanje. V pogovoru za Vogue je Meryl pojasnila, da svojega lika ni v celoti gradila po Anni, da je veliko stvari vzela od moških, kar ji je dalo dodatno svobodo pri oblikovanju lika. »Ko sem se po dvajsetih letih vračala k temu liku, sem veliko razmišljala o Anni in si skušala predstavljati, kako je nositi tolikšno odgovornost ter biti tako radoveden do sveta, kot mora biti ona,« je razložila in dodala, da je prav radovednost ključ do življenja: »Mislim, da je bistvo življenja nenehno premikanje meje. Vedno iti naprej. Nismo še končali.«
Stroga babica
In Meryl gre zagotovo še naprej. Niti v sanjah ne razmišlja o pokoju, čeprav je že večkrat babica, ki ima na računu milijone. »Mislim, da nisem preveč prijazna babica, sem bolj kot Miranda. Rada imam red in disciplino. Zelo rada pa berem vnukom, to pa ja, a morajo sedeti pri miru in poslušati,« se zasmeje zvezdnica, ki se je hitro pobrala po razpadu skoraj 40 let trajajočega zakona s kiparjem Donom Gummerjem.
Zvezo sta začela med snemanjem filma Kramer proti Kramerju, ki ji je prinesel prvega oskarja, poročila pa sta se leta 1978. Skupaj sta ostala štiri desetletja, preden sta se leta 2018 razšla. Imata sina Henryja Wolfa, ki je danes glasbenik, ter tri hčere – Mamie Gummer, Grace Gummer in Louiso Gummer –, ki so vse stopile po mamini igralski poti. Čeprav sta bila uspešen umetniški par, sta živela precej umirjeno življenje, daleč od hollywoodskega blišča. Otroke sta vzgajala v Connecticutu in New Yorku, zasebnost pa sta skrbno varovala. Javnost je šele po več kot šestih letih izvedela, da sta se razšla. Igralka je o možu le redko govorila javno, a se mu je ob prejemu oskarja za film Železna lady leta 2012 ganljivo zahvalila: »Želim, da veš, da si mi dal vse, kar v življenju najbolj cenim.«
Starša sta ji dala samozavest
Rodila se je kot Mary Louise Streep 22. junija 1949 v Summitu v zvezni državi New Jersey. Njeno otroštvo je bilo polno ustvarjalnosti in intelektualne radovednosti. Mati je bila umetnica, oče pa direktor v farmacevtskem podjetju. »Moja mama je bila najbolj neverjetna ženska, kar sem jih poznala. Zaradi nje sem verjela, da lahko dosežem kar koli,« je nekoč povedala. Dodala je še, da jo je mama naučila empatije in prepričanja, da mora vsak človek svet narediti nekoliko lepši. Tudi oče ji je vlival ogromno samozavesti: »Vedno sem bila samozavestna, ker sta starša verjela vame in me brezpogojno ljubila.«
Ljubezen do igre je odkrila že v srednji šoli, pozneje pa študirala na Vassar Collegeu in nato na Yale School of Drama, kjer je razvila svoj prepoznavni igralski pristop. »Igranje ni v tem, da postaneš nekdo drug. Gre za to, da v navideznih razlikah najdeš podobnosti,« je povedala o svojem delu.
Na filmskem platnu je debitirala leta 1977 v filmu Julia, pravo pozornost pa je pritegnila z vlogo v filmu Lovec na jelene, kjer je igral tudi njen partner John Cazale. Ta je kmalu po končanem snemanju umrl za rakom, kar je igralko močno zaznamovalo. Preboj je prišel s filmom Kramer proti Kramerju, za katerega je prejela prvega oskarja. Pozneje je osvojila še dva – za Sophijino odločitev in Železno lady. Kljub izjemni slavi pa ostaja presenetljivo samokritična. Nekoč je iskreno priznala: »So dnevi, ko tudi sama mislim, da sem precenjena.«
E-novice · Estrada
