Slovenski igralec ob rojstvu hčere na življenje gleda drugače
Tim Lončar si je očetovstva dolgo želel. Danes priznava, da je ob Ronjinem rojstvu začutil neizmerno ljubezen, srečo in veliko odgovornost.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tim Lončar se je 4. septembra z muzikalom Mamma Mia!, v katerem je igral nagajivega natakarja Pepperja, še zadnjič vrnil v Križanke.
Predstava ga spremlja že od najstniških let, saj je bil ob premieri leta 2015 star komaj šestnajst let, zato imajo današnje ponovne združitve zanj občutek srečanja stare ekipe. Toda v zadnjem letu je v Timovem življenju v ospredje stopilo nekaj povsem drugega. S partnerico, oblikovalko nakita in zlatarko Niko Klinec, s katero sta se spoznala med pandemijo, sta postala starša deklici Ronji.
Tim Lončar se je kot oče hitro znašel. Ronja je stara nekaj več kot leto dni in počasi že izgovarja prve besede. Otroci so mu bili vedno blizu, njegova mama je namreč vzgojiteljica. Čeprav starša nista iz umetniških vod, sta Tima in njegovo sestro, ki se je prav tako podala v ustvarjalne vode, vedno podpirala pri njunih odločitvah. Predvsem pa si je Tim že dolgo želel postati oče. Zato nima občutka, da bi zaradi družinskega življenja kar koli zamujal. Nasprotno. Pred rojstvom hčerke je doživel že veliko tistega, kar si je želel, zato ima občutek, da se je vse zgodilo ob pravem času. Trenutka, ko je Ronjo prvič dobil v naročje, ne bo nikoli pozabil. »Jokal sem kot dež,« se spominja. Občutek opisuje, kot da bi se življenje začelo znova, na točki nič, kjer za nekaj trenutkov čas ne obstaja. Ronja se je rodila na Jesenicah, porod pa je Timu ostal v spominu kot zelo lepa izkušnja. Ob njenem prihodu je začutil predvsem veliko odgovornost, obenem pa neizmerno ljubezen in srečo.
Tim in Nika se trudita, da bi tudi ob starševstvu ohranila čas za partnerski odnos. Tim odkrito priznava, da je časa v dvoje po rojstvu otroka precej manj. Prav zato se jima zdi pomembno, da ga zavestno poiščeta. Kadar lahko, gresta skupaj na koncert ali v kino, pri varstvu pa jima pomagajo stari starši. Za to sta jim zelo hvaležna. Prepričan je, da mora človek tudi po prihodu otroka negovati partnerski odnos, hkrati pa ohraniti nekaj časa zase. »To dvoje je zelo pomembno, ker vpliva tudi na to, kako vzgajaš otroka,« pravi.
Ronji želi predvsem dati čas
Ko razmišlja o tem, kaj želi predati hčerki, Tim ne govori o velikih dosežkih. Želi predvsem, da bi bila pripravljena na svet in da bi se znala mirno spoprijeti z izzivi, ki jo čakajo. Zdi se mu, da je danes odraščati težje, saj so otroci obdani z veliko več informacijami, kot so jih imele prejšnje generacije. Zato želita z Niko Ronji pustiti čas in ne prehitevati stvari. Pomembno mu je tudi, da odrašča obdana z ljubeznijo in spoštovanjem do drugih ljudi ter da se nauči poskrbeti za druge, predvsem pa zase.
Še pred Ronjinim rojstvom si je Tim privoščil izkušnjo, ki mu je pomagala razmisliti, kako želi živeti naprej. Za tri mesece je sam odšel na popotovanje po Južni Ameriki. Ob tem se je odločil tudi za spremembo življenjskega sloga. Že približno leto in pol ne pije alkohola. K tej odločitvi je pripomogel tudi zgled njegovega očeta in razmislek o tem, kaj želi nekoč predati svojemu otroku. Pomembno mu je bilo priti do točke, ko bo zadovoljen sam s sabo in se bo lahko otroku povsem posvetil. Danes zato tudi na zabavo gleda drugače. Še vedno rad pleše, vendar mu okolje, v katerem je veliko opitih ljudi, ni več blizu. Zdi se mu, da je nekatere stvari preprosto prerasel.
Na oder je stopil že kot malček
Ples je Tima zaznamoval že zelo zgodaj. Treniral je skoraj dvajset let, tekmoval v jazzu, musicalu, teatru in stepu ter bil večkrat tudi prvak. Začelo pa se je skoraj po naključju. Po pripovedovanju njegove mame je bil star komaj tri ali štiri leta, ko so na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu naleteli na nastop plesalcev. Tim je kar stopil na oder in se jim pridružil. Mama je hitro prepoznala njegovo navdušenje in ga vpisala v plesno šolo. Ta ga je nato spremljala praktično vse otroštvo in mladost ter ga močno oblikovala.
Danes se ne predstavlja samo kot igralec, plesalec ali kulturnik. Po gimnaziji se ni odločil za klasično študijsko pot, temveč je začel delati in se preizkušati v različnih projektih. Trenutno deluje tudi v produkciji in marketingu, kulturno ustvarjanje pa je nekoliko postavil na stran. »Ko me kdo vpraša, kaj sem, sem vse in nič,« pravi. Tudi pri novih ustvarjalnih projektih je postal izbirčen. Ne želi sprejeti nečesa samo zato, da bi bil prisoten. Pomembno mu je, da mu je ideja blizu in da za njo stojijo ljudje z vizijo. V domačem prostoru namreč pogreša več inovativnosti ter novih in sodobnih idej. Ko potrebuje odklop, pa se najraje vrne k športu. Igra tenis in košarko ali gre sam teč. Koncertov in drugih kulturnih dogodkov niti ne šteje za prosti čas, saj so zanj preprosto del življenjskega sloga.
E-novice · Estrada
