osebni arhiv

Pot Marjete Grošelj, ki se je začela v očetovi delavnici in se preko trdega dela, vizije in družinske podpore razvila v prepoznavno blagovno znamko, je dokaz, da brezčasnost nikoli ne izgubi sijaja. Čeprav bi lahko že zdavnaj počivala na lovorikah, še vedno vsak dan z enako strastjo odpira vrata svojega butika, ustvarja, navdihuje in ostaja izjemno povezana s svojo skupnostjo, tako v živo kot v digitalnem svetu.

Prihodnje leto bo za Marjeto Grošelj leto čudovitega praznovanja, proslavila bo 60 let ustvarjanja. Ko pogleda nazaj na prehojeno pot, se zaveda, da je bilo odločilno to, da se je že rodila v ustvarjalno družino: »Prvi prelomni dogodek je bil gotovo ta, da sem se rodila v ustvarjalni družini, kjer sem lahko že od malega spremljala delo staršev, opazovala njun trud, vztrajnost in disciplino, in kjer sem odraščala z usnjem. Nekako logično je bilo, da bo tudi moja življenjska pot prepletena s tem področjem, o tem, kako in kako dolgo bom lahko ustvarjala, pa kot 20-letno dekle, ko sem začela svojo zgodbo, nisem preveč razmišljala. Zelo pomembna na moji poti je bila tudi podpora moje družine, tako primarne kot tudi mojega pokojnega moža Marka in otrok.«

Marjeta rada govori o ustvarjanju, malo manj pa o svojih letih, četudi je tudi tu nedavno proslavila okroglo obletnico, a kot sama pravi, če koga zanimajo njena leta, si lahko že sam hitro izračuna. Nedvomno jih kaže mnogo manj, in čeprav bi lahko že dolgo uživala v brezskrbnem pokoju, je vse prej kot tipična upokojenka. Še vedno ustvarja, vodi trgovino in je izjemno aktivna tudi na družbenih omrežjih: »Drugačnega tempa in načina življenja ne poznam. Hvaležna sem, da mi je bilo zdravje doslej naklonjeno in da imam še vedno krepko ustvarjalno moč. Butik na Tavčarjevi ulici predstavlja del moje dnevne rutine, je stičišče zgodb in ljudi, ki me polnijo z energijo. Družbena omrežja? To pa je moje izložbeno okno do skupnosti in obenem most do mladih. Moja digitalna ekipa je povsem družinska. Za digitalno prisotnost, fotografije in videovsebine že več kot desetletje skrbi snaha Tanja, za nekatere fotografije in predstavitve tudi moji sinovi, sama pa največkrat na fotografijah in v videih predstavljam torbice in skušam prikazati, kako jih najbolje nositi. Na začetku mi je bil del z nastopanjem za družbena omrežja še precej tuj, a sem ga zaradi razvoja digitalnega sveta tudi sama hitro sprejela.«

Le njena zgodba

Srečna je, ker je še tako zelo vitalna in lahko dela še vse stvari kot nekoč. In kakšen je njen recept za zdravo, aktivno in ustvarjalno starost? »Težko govorim o receptu, pri meni gre verjetno za mešanico genov, sreče, podpore družine, zmernih pričakovanj od življenja, tega, da sem precej na nogah, ne samo v delovnem smislu, in pa pristopa, v katerem ne pogrevam preteklosti, marveč se bolj usmerjam v danes in jutri.« Navdih za vedno nove oblike, barve in podobe torbic išče vsepovsod: »Navdih je redni spremljevalec mojega življenja. Najdem ga povsod ali pa nikjer. Vsi dražljaji v mojem življenju, kot so vizualni, zvočni in čustveni, se prepletajo in iz tega poskušam živeti svoje življenje, tudi tisto ustvarjalno.« Skozi leta njenega dela se je marsikaj spremenilo, saj se je pravzaprav njena poklicna pot začela že v njenem otroštvu, v očetovi delavnici: »To so bili moji prvi učitelji, tihi vzorci, ki so se močno vtisnili vame. Pospešek temu je dala šola za oblikovanje, dodatno širino pa sem kmalu zatem dobila v Angliji. Nikoli nisem posebej razmišljala o talentu, vedno sem verjela v trdo delo in vztrajnost na področju nečesa, kar te veseli.«

Skozi leta se tudi spretno prilagaja vsem spremembam: »Če nekim trendom zgolj slediš, potem se s svojim delovanjem prilagajaš spremembam. Če pa oceniš, da s svojim trudom in delovanjem lahko vplivaš na trende, takrat lahko ostajaš zvest sebi. Svet mode se je sicer v zadnjih šestih desetletjih precej spremenil. Smo v dobi množične proizvodnje, pretirane razpoložljivosti vsega, kjer izdelkov ne delajo, da služijo in trajajo, temveč da odslužijo, kjer s štoparicami merijo posamezne korake v procesu nastajanja izdelka in kjer je temu žal prevečkrat uklonjena tudi ustvarjalnost. Kdaj ste nazadnje slišali stavek: 'Imate proste roke.'? Opažam pa, da se kljub vsesplošni digitalizaciji in povezanosti sveta z informacijami vseeno vračajo tudi nekatere stare odlike, kot je denimo cenjenje kakovostnega in iskrenega obrtniškega dela. Svet se resda vrti hitreje, a moj ritem je umirjen, eleganca mora namreč biti brezčasna, ne začasna.« In kaj si želi v letu, ki sledi? »Največ, kar si lahko želim, je zdravje. In da lahko nadaljujem s tem, kar počnem najraje: ustvarjanjem.« O tem, ali je v družini morda kdo, za katerega si želi, da bo nadaljeval njeno poslovno pot, pa še pove: »Na svoje delo ne gledam kot na posel, temveč bolj kot na ustvarjanje. V družini vsak deluje na svojem področju, tako da se strinjamo, da gre v primeru torbic G za mojo osebno ustvarjalno zgodbo.«