Mlademu Janu je rak vzel nogo, ne pa poguma
Jan Fonda dokazuje, da niti amputacija ne more ustaviti sanj. Z vztrajnostjo in pogumom je iz bolniške sobe stopil na modne brvi kot glas upanja svoje generacije.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Jan Fonda ni filmska ikona, čeprav njegovo ime zveni skoraj hollywoodsko. Je pa po talentu, vztrajnosti in družbeni angažiranosti na dobri poti, da postane prepoznavna osebnost svoje generacije. Mladi Celjan uspešno gradi kariero v manekenskem svetu, hkrati pa med ljudmi širi jasno sporočilo, da niti najhujša diagnoza ne more izbrisati sanj.
Osteosarkom je Janu Fondi vzel del noge in nekaj brezskrbnih mladostniških let. Ni pa mu vzel poguma. Z nožno protezo je še odločneje zakorakal naprej, proti ciljem, ki si jih je zadal sam. Njegova zgodba ni čudež, temveč niz premišljenih odločitev, discipline in vere, da je življenje kljub vsemu vredno živeti.
Diagnoza, ki obrne svet na glavo
Pri šestnajstih letih je bil običajen najstnik s športnimi navadami. Igral je klarinet, treniral atletiko in skrbel za kondicijo. Nato se je v njegovi nogi pojavila zatrdlina. Sprva so domnevali, da gre za posledico udarca, dokler preiskave niso razkrile veliko hujše resnice.
»Po dodatnih testih so mi potrdili osteosarkom, obliko kostnega raka. Svet se mi je obrnil na glavo,« se spominja. »Znašel sem se pred najtežjo dilemo. V obdobju, ko se gradijo temelji samopodobe, sem se spoprijemal s tem, da mi bodo morali odrezati nogo. Po več poskusih zdravljenja je bila edina možnost amputacija pod kolenom. Vsak ve, kako je biti pubertetnik. Hormoni so na vrhuncu, zmoti te že najmanjša sprememba na koži. Bog ne daj, da dobiš mozolje in da pričeska ne stoji, kot si želiš. Potem pa v trenutku ostaneš brez okončine.«
Poseg je prinesel konec nekega obdobja in začetek drugega. Bolniška soba je postala njegov začasni dom. »Nisem imel časa na pretek, da bi se spraševal, zakaj je to doletelo mene. Zavihal sem rokave in začel od samega začetka. Sledili so dolgi meseci okrevanja, kemoterapije in učenja hoje s protezo. Korak za korakom. Oporo sem našel v družini, prijateljih in sošolcih. Imel sem srečo, da sem bil vedno obdan z nesebično ljubeznijo. Brez njih bi bilo neprimerno težje.«
Prvi korak
Ko govori o prvem koraku po amputaciji, je preprost in jasen: »Prevladalo je zadovoljstvo, da lahko spet hodim.« V celotnem procesu ni šlo le za mehanično učenje hoje. Šlo je za potrpežljivost, spoprijemanje s strahom in drobne vsakodnevne zmage, ki so mu vračale občutek telesne svobode.
»Spoznal sem, da je bila diagnoza brutalno darilo in vpogled v dejstvo, da zdravje ni samoumevno in da je vsak droben gib velik dar,« navdušeno pripoveduje in doda, da mu je rak prinesel razširjeno družino. Našel jo je v Inštitutu Zlata pentljica, organizaciji, ki je posvečena otrokom z rakom.
»Hvaležen sem, da imam tako krasne starše in brata. A odkar sem del te čudovite skupnosti, sem dobil še eno mamo in očeta ter kup bratcev in sestric. Valerija in Ivo Čarman sta naša angela in težko si zamišljam, kako bi brez njiju prebrodili vse. Vedno imata čas za nas. Razveselita se vsakega našega napredka in sočustvujeta, kadar se kdo vnovič znajde v bolniški postelji.«
Od bolniške postelje do modnih brvi
Sam je prav s podporo skupnosti začel znova sanjati, tudi otroške sanje o manekenstvu. »Ko sem nebogljen ležal na onkološkem oddelku, mi niti na pamet ni prišlo, da bom že čez dobro leto dni zakorakal po modni brvi Ljubljanskega tedna mode. Še zdaj se naježim, ko pomislim na telefonski klic. Na drugi strani je bil Tomaž Mihelič, moj zdajšnji agent, ki me je poklical in povabil k sodelovanju.«
Jan ni imel izkušenj, imel pa je odločnost. Izposodil si je posebno športno protezo in večer pred prvim nastopom vadil do poznih ur. »Odziv je bil fantastičen in dobival sem vse več priložnosti. V Bratislavi sem posnel reklamo za nemško tržišče z veliko mednarodno produkcijo, bil obraz kampanje za Spartan Slovenija in sodeloval s priznanimi domačimi oblikovalci. Nedavno sem zaključil še en nov projekt, o katerem še ne smem govoriti. Seveda bi se želel preizkusiti tudi v tujini, vendar se mi ne mudi. Vse usklajujem tudi s študijem na fakulteti za zdravstvo, smer ortotika in protetika. Ob tem se trudim po najboljših močeh, da ne zapravim vsega, kar mi ponuja življenje.«
Pogum kot vsakodnevna odločitev
Jan danes ni le maneken. Je ambasador upanja in glas tistih, ki se znajdejo v težkih življenjskih preizkušnjah. »Želim opogumljati vsakogar, ki se znajde v težki situaciji. Ne gre za sentimentalnost ali usmiljenje. Tega na poti k ozdravitvi ne potrebujemo. Potrebujemo jasno in praktično razumevanje, da lahko ena beseda premakne človeka, ki je izgubljen v strahu. Boj ni vedno dramatičen, pogosteje je sestavljen iz drobnih odločitev: iti na rehabilitacijo, poslušati zdravnike, sprejeti pomoč, opraviti trening, opraviti izpit. Predvsem pa si ne dovolim, da bi se moja identiteta skrčila na raka ali protezo,« pravi.
Prepričan je, da je življenje v svojem bistvu lepo, a pogosto pozabimo, kakšen privilegij je zdravje. Opozarja tudi na negativnost, ki prežema družbo. »Stres se kopiči. Ne dovolimo si, da nas negativne misli zasužnjijo,« za konec še potrka na našo vest.
E-novice · Estrada
