Zaljubljena Ula Furlan v Domagoju vidi dušo dvojčico
Ko priljubljena voditeljica in igralka Ula Furlan govori o ljubezni, besede zvenijo mehko in iskreno, skoraj filmsko.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
A za romantiko se skriva zelo resnična zgodba, takšna, ki je nastajala počasi, med Ljubljano in Zagrebom, pod skupno odejo in polna drobnih pozornostih, ki povedo največ. Prav tam, v vsakdanjih trenutkih s partnerjem, hrvaškim igralcem Domagojem Jankovićem, pa tiho raste tudi njena velika želja po materinstvu, pot do tega pa je vse prej kot lahka.
Ko se srečata duši, ki verjameta v lepoto besed, tišino in drobne pozornosti, nastane velika ljubezenska zgodba, ki je iskrena in predvsem globoko človeška. Prav takšna je ljubezen med igralko in voditeljico Ulo Furlan in hrvaškim igralcem Domagojem Jankovićem, ki bi zlahka postala scenarij za romantični film.
Spoznala sta se na snemanju kratkega filma Scout, kemija je bila takojšnja, a življenje ju je za kratek čas vseeno razdvojilo. In prav ta razdalja jima je pokazala, da drug brez drugega ne (z)moreta. Zaljubljenca Ula in Domagoj sta skupaj močnejša kot kadar koli prej, njuna ljubezen pa ne potrebuje velikih dejanj, dovolj so jima majhne, iskrene pozornosti. »Lepo je, ko imeti rad in ljubezen podpišeta kateri koli dan. Nedavni praznik zaljubljenih lahko zdaj obglodava do kosti in mu rečeva, fuj, izmišljeni kapitalistično ameriški praznik, ki je na ljubezen, ki bi si jo morali in si jo lahko namenimo vsak dan, prilepil plišaste medvedke, rdeče vrtnice, bombonjere, črtno kodo in ceno. Pa ne bova. Jaz imam take praznike in dneve, ki slavijo ljubezen, od nekdaj rada, saj me izzovejo, da razmišljam o ljudeh, o stikih, o odnosih. Pa ne gre samo za ljubimce ali partnerje. Take dneve sem od nekdaj jemala za praznike srčne sreče, ki jo lahko delim širše,« pravi Ula, ki ima raje kot razkošna presenečenja drobne znake bližine.
»Največ mi pomenijo male, praktične pozornosti. Če mi na skrivaj zamenjaš pokvarjen brisalec na avtu ali me doma pričaka po Italiji dišeče kosilo,« se nasmehne.
Njena romantika je mehka in čustveno igriva, medtem ko Domagoj ostaja galanten, gosposki zapeljivec, skupaj pa ustvarjata ravnovesje. »Najina ljubezen cveti tako na bližino kot na daljavo, med Zagrebom in Ljubljano, a tudi to se utegne morda kmalu spremeniti,« skrivnostno namigne Ula, ki kljub razpetosti med dvema mestoma, saj njen srčni izbranec živi in ustvarja v hrvaški metropoli, najde največ sreče prav v trenutkih z Domagojem.
»Najbolj sva srečna, ko lahko skupaj sestaviva kakšen podaljšan konec tedna ali pa si med tednom uspeva ukrasti nekaj časa zase. Z njim se mi je 'zgodilo življenje' in skupaj tečeva 'na skok v morje življenja'. Še vedno in vse bolj verjamem, da se ljubezen najintenzivneje lahko zgodi med dvema, ki si nekako delita skupne vibracije, kakor koli eterično in morda 'new age hipijevsko' se to sliši. (smeh) Verjamem v dva, ki ju podobno polnopomensko življenjsko razganja in navdušuje, dva, ki v svojih manjkih najdeta prijetno zrcalo drug v drugem, dva, kjer je tudi biti tiho gostobesedna zadeva. Verjamem in želim si verjeti, da so ali pa je prava ljubezen predvsem nekako lagodno in izpolnjujoče sobivanje, nujno začinjeno z obilico strasti do sebe in drugega, brez telesnosti pa umanjka tudi psihične bližine in obratno. Pa strasti do življenja samega ter lastne in skupne prihodnosti ne sme zmanjkati, kar pa seveda zahteva precej dela, odprtosti, učenja, sprejemanja, prilagajanja in navsezadnje kdaj tudi konflikt.«
Ljubezen, ki zdravi, in želja, ki ostaja
Nasmejana Ula danes o življenju razmišlja drugače kot nekoč. Pred petimi leti je začutila, da je pripravljena tudi na materinstvo. »Ne pritiskam nase, čeprav si želim družine, in mislim, da bi bila super mama,« nam je takrat povedala in dodala: »Seveda kdaj pomislim na tiktakanje biološke ure, a bolj kot hitenje mi je pomemben občutek, da je vse prav. Pomembneje se mi zdi ustvariti družino, kjer se za oba zdi varno, uresničeno in izpolnjeno, kot pa na silo loviti kazalce na časovnici. Danes imam krasnega partnerja, ki me že leta zna in zmore imeti rad. V vseh mojih odtenkih, vznemirjenjih in voljah.«
Čeprav o zasebnosti govori premišljeno in redko, je Ula spregovorila tudi o temi, ki se dotika številnih žensk, o poti do materinstva. Pri štiridesetih čuti, da je pripravljena na novo življenjsko poglavje, a obenem priznava, da ni tako preprosto, tudi ko je želja močna.
»Moja pot proti družini ni najlažja, ampak imam upanje v to, da ima življenje tudi zame neko smiselno pot, da obstajajo take osebe, ki zdržijo marsikakšen življenjski pritisk in ga znajo vedno sprejeti z nasmehom in optimizmom, in da mi to na moji poti, ki mogoče zdaj ni še čisto najbolje uresničena in začrtana, pomaga pri tem,« je iskreno povedala Ula, ki so jo vmes večkrat premagale solze.
V njeni izpovedi pa se ali se še bodo prepoznale številne ženske, ki se na poti do družine spoprijemajo z dvomi, pričakovanji in pritiski. Sama verjame v prihodnost, ki se ne zgodi na silo, temveč takrat, ko je srce pripravljeno. Morda prav zato njena želja po materinstvu ni obarvana z nemirom, temveč z nežnim zaupanjem, da se najlepše zgodbe ne zgodijo takrat, ko jih najbolj priganjamo, temveč takrat, ko jih znamo potrpežljivo počakati.
E-novice · Estrada
