Slovenski igralec: Za rakom na prostati sem zbolel leta 2021
»Ko sem svojemu zdravniku onkologu povedal, da bom spet delal v teatru, je bil še bolj vesel kot jaz,« nam je zaupal Ivo Ban.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ivo Ban je v njegovem nekoč matičnem gledališču SNG Drami nazadnje igral pred devetimi leti, zato ga je lansko povabilo kot protagonista v igri Bog zelo razveselilo. Četudi se z nazori in življenjskimi usmeritvami lika, ki ga igra, v resničnem življenju ne strinja, vlogo jemlje kot profesionalec.
Šel je torej preko sebe, saj v osnovi ni podpornik evtanazije, o kateri teče beseda v še kako aktualni predstavi: »Vlogo sem sprejel, saj se mi zdi, da tudi tako lahko pokažem, kako je evtanazija brezvezna. Zdi se mi nesmiselno bezati v te stvari. Tega poglavja sploh ne bi smeli odpirati.
Že tisočletja ljudje umirajo. Eni bolj, drugi manj trpijo. Kaj so neznosne bolečine, kdo to določi? Saj je od človeka do človeka odvisno, kakšen prag bolečine ima. Lik, ki sem ga igral, se mi zdi en razvajen in pomehkužen tip, ki ni ne prvi ne zadnji vdovec, ki je imel rad svojo ženo in zdaj trpi. Ampak s tem trpljenjem je treba opraviti. Ne more reči, da ima rad svoje otroke in vnuke, če bi se pa rad ubil. Če se že zgledujemo po Nizozemcih ali državah Beneluksa, bi se potem lahko zgledovali po čem drugem, na primer kakšne imajo plače, pokojnine in te stvari, ne pa po tem, kako bi ljudi ubijali.«
Nad novimi, sicer začasnimi prostori gledališča v ljubljanski Šiški je pozitivno presenečen: »Če samo pomislim, kakšno kalvarijo so dali skozi v Operi, ko so jo prenavljali in ko so nastopali in vadili na več različnih lokacijah, na Gospodarskem razstavišču, tudi pri nas v Drami. Prenova je trajala pet ali šest let. To, da sta lahko zdaj oba odra Drame, vsa tehnika in uprava na enem mestu, se mi zdi super.«
Prej je žena skrbela zanj, zdaj on zanjo
Na vprašanje, ali ima, odkar je v pokoju, tudi kakšen nov hobi, odgovori: »Niti ne. K sreči sem od takrat, ko sem nazadnje igral, posnel še dve igrani seriji Reka ljubezni in Za hribom. To me je precej angažiralo. Sicer pa se zdaj malo več posvečam ženi. Zdaj se tudi več ukvarjam s kulinariko, nič mojstrskega, gre bolj za vsakdanje kuhanje. Kadar pridejo otroci, naredim pohančke in pomfrit. Otroci to obožujejo. Saj veste, kako je s cvrtjem, tega se danes ljudje težko lotijo, ko imajo službe in obveznosti, jaz pa si vzamem čas za pripravo. Prej me je žena 50 let razvajala s hrano, ki je bila vedno odlična, vedno kuhana ob uri. In zdaj jo lahko jaz razvajam. Nekoč je bila tajnica, a ko se je rodil najmlajši sin, je pustila službo in bila le gospodinja, mama in žena.«
Ponosen je na njune štiri otroke, hčerko in tri sinove, ki so jima podarili kar osem vnukov. Trdne družinske vezi mu veliko pomenijo, saj je bil sam zanje na neki način prikrajšan v njegovem otroštvu. Njegov oče je bil vojaški oficir, a v njegovem otroštvu ni bil prisoten:
»Služboval je v Slovenj Gradcu v vojašnici, potem pa so ga poslali domov v Split. Vzgojila me je le mama, z očetom nisem imel stikov do drugega letnika akademije. Takrat sem ga šel obiskat in potem spet zelo dolgo nič. Šele mlajši sin, ki je treniral sabljanje in je imel turnir v Splitu, ga je poiskal in navezal stik, tako da smo se potem spet malo družili. Oče je umrl pred šestimi leti, njegova žena pa lani. Vsi me čudno pogledajo, ko rečem žena mojega očeta, zakaj ne rečem mati. Ker on je bil že poročen, ko je mene spočel. Formalno me je priznal, nosim njegov priimek. Imam še tri starejše sestre, ena je lani umrla, in še enega mlajšega brata. Kadar sem obiskal očeta in njegovo ženo, smo se videli tudi s tem mlajšim bratom, ker je živel pri njiju. Imam pa tudi še enega polbrata, ker je bila moja mati že pred tem poročena, ovdovela je med vojno. Njen mož je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in je v Franciji padel. Ta polbrat zdaj živi v Zagrebu, tam je končal medicino in je lani dopolnil 81 let. Nevrokirurg je.«
Bolezen bo premagal
Dobitnik številnih nagrad, med drugimi tudi Borštnikovega prstana, danes šteje 76 pomladi. Svojega zdravstvenega stanja in bolezni, s katero se bori zadnja leta, noče obešati na veliki zvon, a hkrati je tudi ne skriva in o njej odprto govori. Cenjeni igralec odkrito pove, da zdravljenje še poteka, a tudi ni bojazni, da bi se ga zato označevalo le kot tistega igralca, ki je spregovoril o svoji bolezni.
Njegovih več kot 160 zaigranih gledaliških in filmskih vlog razkriva, kaj pomeni njegovo ime v umetniškem svetu. Zato tudi brez dlake na jeziku pove: »Za rakom na prostati sem zbolel leta 2021. Rečeno mi je bilo, da se to ne da pozdraviti, lahko se le zaustavi. Zdravnik mi je rekel: 'S tem boste umrli, ne pa zaradi tega.' Ni pa rak le na prostati, temveč je en sev tudi na kosti. Zdravnikom popolnoma zaupam. Moram reči, da na onkološkem inštitutu vse deluje na minuto. V bistvu sem na neki način sredi zdravljenja. Računam, da mi bodo pomagali. Zdaj imam že drugo serijo kemoterapije. Prvo smo prekinili, ker sem imel preveč stranskih učinkov.«
Odločen je, da bo bolezen premagal, saj je to tudi prvič v življenju, da se spoprijema z bolezenskim stanjem, in nikoli prej v življenju ni bil niti na bolniškem dopustu. A bolj kot fizično ga je bolezen prizadela psihično, saj se hkrati spoprijema še z ženino boleznijo: »Letos bo 55 let, odkar sva poročena, in nisem si mislil, da se bo vse skupaj tako na hitro in tako korenito sesulo. To me zelo prizadene. Je pa res, da ne bom vrgel puške v koruzo. Boril se bom do konca. To me spodbuja, da se borim zoper bolezen, pozitivno razmišljam o njej in to je zdaj največ, kar lahko naredim. Tak oslabel borec sem, ampak kakršen sem, sem.«
E-novice · Estrada
