POP TV

Ivan Trajkovič je eden najuspešnejših slovenskih tekvondoistov, a ni skrivnost, da ga navdušuje tudi svet kvizov. »Načeloma ta povezava res ni klasična, a sam sem se vedno rad izpopolnjeval na različnih področjih. Že kot otrok sem bil zelo radoveden, veliko sem bral, pozneje pa sem ugotovil, da mi reševanje križank in podobnih ugank zelo pomaga pri mentalni pripravi na športna tekmovanja. Takrat sem lahko čisto izklopil misli o samem nastopu in nasprotniku, ki so me ovirale potem v dvobojih,« pove z nasmehom.

POP TV

»Kar se pa televizije tiče, pa mislim, da sva se s kamero že pred časom spoprijateljila skozi različne intervjuje, ki sem jih dal v svoji karieri.«

Najtežja življenjska preizkušnja

Ivan je v preteklosti že zmagal v kvizu Joker, nastopil v kvizu Milijonar, zdaj pa je eden izmed lovcev v kvizu Na lovu. Toda ali to nakazuje konec športne kariere?

Instagram

»Še ne vem, kaj bom počel po končani športni karieri. Veselilo bi me delo v šoli kot profesor športne vzgoje, hkrati pa se zdaj odpirajo tudi druge možnosti, tako da si bom več časa za razmislek o svojem nadaljnjem življenju vzel malo pozneje. Res pa je, da sem si že v otroštvu zapomnil ogromno stvari, zato sem se v šoli lahko posvečal še številnim drugim interesom,« pojasni.

Profesionalne športne kariere še ni sklenil: »Moja športna kariera še ni končana. Imel sem enoletni premor zaradi sinove bolezni, a zdaj, ko se je vse postavilo nazaj na pravo mesto, se pripravljam na velika tekmovanja. Naslednje leto me čaka evropsko prvenstvo v Nemčiji.«

osebni arhiv

Največjo prelomnico mu je prineslo rojstvo sina Maksa, ki je danes star tri leta in pol. »Z rojstvom otroka se vse spremeni. Hitro dojameš, da ti veliko stvari, ki so se ti prej zdele pomembne, v resnici ni pomembnih. Dobiš neki občutek poslanstva, da moraš to malo bitje najbolje pripraviti na življenje, ga zaščititi in mu dati vso ljubezen.«

»Po sinovi bolezni so vsi ti občutki še toliko močnejši, prav tako kot najina zveza s partnerico Teo. Zelo sem vesel, da sem Maksov ati in da smo skupaj s Teo res fajn družinica.«

V družini so preživeli najtežje, kar je sploh mogoče – boj za otrokovo življenje. »Pri dveh letih je Maks dobil enterohemoragično bakterijo E. coli in posledično zbolel za hemolitično-uremičnim sindromom, kar pomeni, da je imel akutno odpoved ledvic. Kot zaplet pri tej bolezni pa je doživel še možgansko kap.«

»To je bilo najtežje obdobje v našem življenju, ki smo ga preživeli na pediatrični kliniki v Ljubljani kot pozneje doma, med rehabilitacijo. V tem času sva s Teo ugotovila, da res neverjetno dobro delujeva skupaj v kriznih situacijah, kot družino pa nas je to še bolj povezalo.«

osebni arhiv

»Po zaslugi zdravnikov na pediatrični kliniki kot tudi vseh preostalih zaposlenih in pa tudi z ogromno dela doma se je Maks uspešno pozdravil. Zdaj je zdrav in zelo živahen fantek,« pripoveduje Ivan, ki se iskreno zahvaljuje zdravstvenemu osebju.

Predan športu in znanju

Ivan zdaj uspešno usklajuje športne treninge, družinsko življenje in intelektualno radovednost. »Treniram dvakrat na dan, zjutraj in popoldan oziroma zvečer. Dva- do trikrat tedensko se na trening vozim v Ljubljano.«

»Dopoldne, ko je sin v vrtcu, si vzamem čas za križanke ali ogled kakšnega drugega kviza, popoldne pa skušam čim več časa preživeti z Maksom. Konci tedna brez tekmovanj so rezervirani za družino.«

Ivan je zaključil študij na fakulteti za šport v Novem Sadu, opravil tudi vse izpite magistrskega študija, čaka ga le še magistrska naloga. Skoraj neverjetna pa je obsežnost njegovih interesov. »Načeloma me zanima skoraj vse glede športa in zgodovine, tudi matematika mi je zelo všeč, sprva sem namreč tudi začel študirati matematiko, pa še kaj bi se našlo.«

»Ko me nekaj res zanima, si to stvar zapomnim takoj. V zadnjem času me je začela zanimati tudi klasična umetnost. Mogoče končno prihajam iz pubertete in odraščam,« šaljivo pripomni.

V športu in kvizih mu pomaga tudi psihološka priprava. »Že deset let sodelujem s športno psihologinjo Tanjo Kajtna. Pomagala mi je vrniti kariero na pravo pot, potem ko sem bil nekaj let brez vrhunskih rezultatov.«

»Na oddajo se mentalno pripravim podobno kot na tekmovanje. Vsak nastop si predstavljam kot dvoboj, zaključni lov pa je kot finale.«

Sicer pa pravi, da se šport in kviz ne moreta primerjati po tem, kaj je zanj večji izziv. To nedvomno ostaja tekvondo. »V šport sem vložil toliko let, toliko truda in treningov. Borba mi še vedno pomeni največ. Učenje pa mi je vedno predstavljalo sprostitev.«

Jasne želje ima tudi za prihodnost: »Zelo si želim, da bi se kviz Na lovu obdržal, tako kot se je drugod po svetu, in da nas čaka še veliko sezon. Format mi je izjemno zanimiv in izzivalen.«

»Trenutno se ne vidim v drugih televizijskih kvizih, bom pa seveda svoje znanje razvijal še naprej, verjetno do konca življenja.«