Maks Dakskobler, ki prihaja iz Gozda - Martuljka, je bil od nekdaj igralec po duši. Že v prvem razredu je nastopil v predstavi, pozneje je bil tudi v dramskem krožku, ki pa ga ni preveč navdušil. »Že takrat se mi je zdelo, da je tisto, kar delamo, preveč otročje. Mene niso zanimale rože in zmaji, tako da sem bil potem na neki točki rajši tehnik, kakor da bi stal na odru. Vmes se mi je potrdila tudi teza, da je umetniško ustvarjanje nekaj, kar ne prinaša kruha, in da lahko to vedno delam v prostem času, tako da sem to potem povsem opustil,« pripoveduje.
Od doma že po osnovni šoli
Ljubezen do igre se je v njem znova – sicer nepričakovano – prebudila na dvojezični višji srednji šoli za gospodarske poklice v avstrijskem Šempetru, na katero se je vpisal, ker so njegovi starši delali v turizmu, ki je začel privlačiti tudi njega, veselili pa so ga tudi jeziki. Kot izbirni predmet je bil na voljo dramski krožek. Sam se sprva ni odločil zanj, sta se pa njegova cimra in mu po prvem uvodnem srečanju dejala, naj pride vsaj pogledat. Šel je in potem pet let sodeloval pri vseh šolskih in zunanjih projektih. Ko je prišla točka za odločitev za študij, je imel že malo dosti šole, saj je zelo praktičen tip, ni pa si želel nadaljevati v turizmu. Zato je sklenil poskusiti na AGRFT. Sprejet je bil v drugem krogu. Če ne bi bil, bi eno leto delal kot natakar in prišel spet. Plan je bil trikrat. Na akademiji se je s svojo igro zelo izkazal. Za vlogo pariškega prestopnika Jeana v filmu Daljne njive je dobil celo študentsko nagrado zlatolaska za najboljšo moško vlogo, skupaj s sošolci in sošolkami pa leta 2021 še nagrado sklada Staneta Severja za igralske stvaritve študentov dramske igre. Izven AGRFT pa je do zdaj dobil priložnosti za nastope v Anton Podbevšek teatru, v Celovcu oziroma v Šentjanžu v Avstriji ter v Osmo/zi, nedavno pa tudi v SNG Drama Ljubljana, in sicer v uprizoritvi Ameriški sen Edwarda Albeeja v režiji Igorja Pisona. Soigralci so ga zelo lepo sprejeli in podprli, za kar jim je zelo hvaležen. »Zdi se, da sem imel zelo veliko srečo s tem, s kom sem lahko prvič delal na taki ravni,« je vesel Maks. Že nekaj časa pa na RTV Slovenija vodi informativno multimedijsko oddajo za mlade Infodrom, kar mu je super tudi zato, ker lahko tako pili svoj govor, nastop pred kamerami in delo s tako imenovanim trotl bobnom. Videli smo ga tudi v seriji Gospod profesor. V prvi sezoni je imel tudi epizodno vlogo, v drugi pa je bil bolj kot ne statist, saj mu jo je zagodel koronavirus, nato pa so prišle še neke druge stvari, tako da so potem za manjše scene našli zamenjavo zanj, a mu je bilo v užitek sodelovati tudi na ta način.
Spreten tudi s peresom
V prostem času zelo rad piše, tako prozo kot poezijo. »Ukvarjam se z rapom prostega sloga, ampak za zdaj bolj zase. Pred kratkim sem sicer spoznal skladatelja Larena Poliča Zdraviča, s katerim sva se zelo dobro ujela. Zdaj se pogovarjava, dobivava in snemava, tako da bo verjetno iz tega kaj nastalo. Ne bi se pa še prekategoriziral v pevca, to je bolj stranski izdelek, čisto za dušo. Že nekaj časa pišem tudi dramski tekst. A si puščam čas, zdi se mi nesmiselno prehitevati,« poudarja Maks. Kadar le utegne, pa se vrača v svoj rodni kraj, na katerega je zelo navezan. »V srednji šoli sem domov prihajal vsak konec tedna in čez poletja, zdaj pa mi je zgornja meja odsotnosti mesec dni. Tam je mir, sploh v primerjavi z Ljubljano, tako po količini obrazov kot odnosov, za katere ne veš, ali jih je treba naprej graditi ali lahko ostanejo samo na živjo in adijo. Veliko mi pomeni tudi narava. Lahko samo na balkonu sedim, pa mi je že to dovolj. Rad pa grem tudi na kakšen pohod ali na tek,« razkriva igralec. Z veseljem pa pokuka tudi čez planke. Nedavne prvomajske praznike sta z dekletom preživela na Malti, lani januarja pa sta bila v Gvatemali. Srednja in Južna Amerika tudi sicer Maksa zelo privlačita, cilj pa mu je iti tudi na treking po Himalaji.
