Sašo Švigelj

Liliette Weiss se je svoje drugačnosti zavedala precej zgodaj: »Pri petih ali šestih letih sem vedela, da je nekaj narobe, a nisem vedela točno, kaj. Tja do 17. leta sem imela vedno občutek, da se ne prepoznam. Ko sem se pogledala v ogledalo, me je nazaj gledal nekdo drug. Nisem se poistovetila s svojo zunanjo podobo. Seveda potem s tem pride še tona drugih težav. Ko se začne v puberteti razvijati še več moških značilnosti, poraščenost in brada, postane vedno bolj neprijetno. Nastopi depresija, jeza do sveta, da je nepravično to, kar se ti je zgodilo,« razmišlja Liliette, ki je svojo stisko zaupala očetu kmalu potem, ko je umrla njena mama.

Stara je bila 13 let. »Zelo dobro se spomnim enega zadnjih trenutkov z mamo. Ko sem zapuščala sobo, sem kar nekaj minut stala pri vratih, preden sem šla. Razmišljala sem, ali ji naj povem, da sem biseksualna ali naj ji povem, da sem transspolna ali naj ji sploh kaj rečem. In ji nisem rekla. Dostikrat razmišljam o tem, kje sem zdaj in kako bi me ona sprejela. Ampak kolikor sem jo poznala, vem da me je imela neizmerno rada, tako da o tem ni dvoma.« Liliette je zdaj pomirjena sama s seboj.

»Ko se zdaj pogledam v ogledalo, se prepoznam. Zadovoljna sem s svojo podobo. Zdaj je zame veliko bolj srečno obdobje,« pravi, čeprav se transformacija še ni zaključila: »Ljudje me veliko sprašujejo, tudi intimne stvari in o operacijah, če sem jih imela. Lahko rečem, da sem čisto naravna, nisem imela nobene operacije. Tranzicija pa se ne konča nikoli. Najprej jemlješ dve tableti, ženski hormon estrogen in antitestestoron, da ti zniža moški hormon. Zdaj po šestih letih sem ga lahko nehala jemati. Estrogen pa moram jemati ker nimam jajčnikov in ga ne proizvajam sama. To jemlješ do konca življenja.«

Življenje brez ljubljene mame

Ob izgubi mame je bila Liliette v najbolj občutljivih letih: »Mama je skupaj držala celo družino in je bila zelo navezana na vse člane, tudi širšo družino, ki se je po njeni smrti razdrla. Njeni me niso poklicali že zelo dolgo, boljše odnose imam z očetovo stranjo. Zelo težko je zapolniti to praznino, mama mi manjka, kljub temu, da sem odrasla. Tudi z očetom sva imela nekaj let bolj težaven odnos, saj je čez noč ostal sam v starševski vlogi. Več let sva hodila skupaj na terapijo, da sta popravila najin odnos in danes smo si tako z njim kot z bratom zelo blizu. Vsak ima sicer svoje življenje, ko se vidimo, pa smo se veseli. Kljub težkim preizkušnjam, ki smo jih prestali, smo dobro in na to sem ponosna.«

O sebi pravi, da je izredno študiozna in vedno znova išče nove izzive kaj bi se lahko še naučila: »Sem zvedav človek večnih interesov in zares imam rada učenje in pridobivanje novega znanja. Mnogi delodajalci se vedno nasmejijo ob prebiranju mojega življenjepisa, posebej ob njegovi dolžini in pestrosti ter zagonu pri teh letih. Zadnje leto sem nekaj časa delala dva 'faksa' hkrati, poleg ostalega udejstvovanja. Moram biti polno aktivna in zaposlena, kajti drugače hitro zlezem v nekakšno depresivno stanje.«

Po študiju marketinga na Danskem se je odločila za študij kemije, a je le-ta ni dovolj pritegnil: »Študij kemije v Avstriji se je na mojo veliko žalost zaključil. Po diplomi iz marketinga in TEFL certifikata, s katerim sem postala učiteljica angleščine, sem hotela preiti na naravoslovje. Ta prehod je bil po treh letih od končane mature zelo zahteven. Količina dela in učenja je bila preprosto prevelika. Ob tem sem se ves čas se učila še korejsko in dansko, zato me je ob možnosti, da opravljam prakso v korejski industriji zabave K-Pop, pot ponovno peljala v Južno Korejo.«

Opustitvi študija kemije pa je botroval še en razlog: »V omenjeni šoli kemije sem imela veliko problemov glede transfobije, predvsem med profesorji. To me je presenetilo, saj se je šola oglaševala kot ekstremno LGBT sprejemljiva. Nasprotno pa v Koreji, ki je znana kot stroga država, nisem občutila nobenega sovraštva. Še vedno pa je v meni ostala ljubezen do kemije in farmacije, s katerima se ukvarjam ljubiteljsko. Najbolj me zanima sinteza ter terapija depresije z arylcyclohexylamini in vsi njihovi analogi, ki jih razvijajo, da so vedno manj škodljivi.«

Sašo Švigelj

Nič več brez glasbe

Četudi Liliette prihaja iz glasbene družine, je imela dolgo odpor do glasbe. »Pojem od malega, čeprav kot mala nisem oboževala petja, ki so ga v glasbeni učili preko ritmičnih in melodičnih vaj, ki so se mi zdele dolgočasne. Kljub temu je učiteljica glasbe predlagala očetu, naj grem na avdicijo k dunajskim dečkom. Pri trinajstih letih, ko sem končala glasbeno šolo klavirja, sem imela nekaj časa odpor do glasbe zaradi tragedije, ki nas je doletela. Mama je bila takrat bolna, medtem ko sem jaz zaključevala glasbeno šolo. Tam sem igrala tistega Bacha, mama pa je bila po vseh novicah. Rekla sem si, da nočem slišati nobene glasbe v življenju več, še posebej ne mamine. Potem sem se nekako spravila iz tega, ker sem ugotovila, da ne morem živeti brez glasbe. Spominjam se, ko sem enkrat šla v trgovino in sem kupila zgoščenko od Linkin Parka. To ni bilo tisto, kar so poslušali moji starši, mene pa je pritegnila tista alternativa, črne obleke, metal. Sprostila sem se večinoma ob rock in metal glasbi. Danes je glasba zame tudi neke vrste terapija..«

Ljubezen do glasbe je na novo odkrila ravno v času korone: »Spomnim se predvsem velikega booma pevke Dua Lipa med korono, in tega, kako so jo na začetku vsi opravljali in obsojali, ko je bila bolj poznana, pa hvalili. To me je opogumilo, da stopim pred mikrofon. Pri 19 letih sem se pričela učiti petje pri Boštjanu Korošcu, ki mi je res dvignil strast do glasbe in za kar sem mu večno in neizmerno hvaležna.«

Pa bi jo lahko kdaj videli na Emi? »Evrovizijo spremljam vsako leto, seveda. Mogoče bi se enkrat predstavila na Emi, sem razmišljala o tem. Trenutno delam par coverjev. Za moj solo projekt sem napisala veliko tekstov, ki rabijo realizacijo, ena je bila celo posneta na tečaju za besedilopisce. Šele lani sem prvič stopila pred mikrofon pred občinstvom, to je bilo v Koreji. Seveda imam veliko željo, da se predstavim tudi slovenskem občinstvu, vendar se zavedam, da so pred mano visoka pričakovanja in odgovornost.«