Nuška Drašček je vsestranska umetnica in z gotovostjo lahko trdimo, da je dobra v vsem, česar se loti. Le človek z veliko energije se lahko spoprime z vsemi obveznostmi, s katerimi se srečuje. »Srečo imam, da opravljam poklic, v katerem izjemno uživam. Ne bom rekla, da ni naporno, ker vsak poklic ima neke svoje zahteve, a na odru dobim toliko energije in doživim toliko lepih stvari, da se vsakega naslednjega projekta lotim s še večjim veseljem. To je pri meni ključno in res uživam v tem, kar delam,« pravi pevka, ki je najprej študirala mednarodne odnose, potem pa je prevladala glasba. »Glasba je bila dolgo del mojega življenja, a nisem razmišljala o tem, da bo ona tisto, od česar bom živela. V drugem letniku mednarodnih odnosov sem ugotovila, da sem najsrečnejša na odru. Študij mednarodnih odnosov sem dokončala, saj je bil zanimiv. Glasba in umetnost pa sta tisto, kar nosi moja duša, tako da po tistem ni bilo nobenega dvoma. Lepo je ustvarjati, lepo je biti del ustvarjalnega procesa, ne glede na to, ali so to koncerti, predstave, klasični ali neklasični repertoarji, mene vse to bogati in veseli. Sodelujem z izjemnimi glasbeniki in ljudmi, ki so srčni, tako da je to res nekaj posebnega. Vse to vleče, to je odkrivanje vseh plasti znotraj sebe.«

Nuška se ukvarja s klasično in zabavno glasbo ter tako združuje dve svoji ljubezni. »Začela sem z druge strani, z neklasično glasbo. S klasiko se nisem ukvarjala, dokler nisem začela obiskovati ur solopetja pri Matjažu Robavsu. Pela sem v pevskih zborih APZ Tone Tomšič in Perpetuum Jazzile, imela sem svojo kariero, ljudje so me poznali. Sodelovala sem v šovih Bodi idol, na Emi, zmagala sem na Slovenski popevki. Hkrati pa sem trenirala in urila svoj glas, saj potrebuješ kar nekaj čase in vaje, preden lahko svoj operni glas postaviš na oder. Akademijo za glasbo sem uspešno zaključila leta 2016 z magisterijem. Nekako vzporedno s tem pa so se mi dogajale stvari, ki so mi odpirale vedno nova vrata in mi ponujale vedno nove možnosti za delo tako na neklasičnem področju kot v operi. To je dvotirna železnica, ki me spremlja. Sicer pa te stvari, kar zadeva izvajanje, strogo ločujem. Vsak žanr ima svoje zakonitosti in jaz ga izvedem tako, kot mu pritiče. Nimam prelivanja v tem smislu, da bi z opernim nastavkom prepevala skladbe, ki niso operne.«

Katera zvrst pa ji je vendarle ljubša? »To me ljudje pogosto sprašujejo in ne morem se opredeliti. Ker me oboje bogati in se medsebojno oplaja. Kar doživim na koncertu, vse to se prelije na operni oder in obratno. Je pa res, da neklasični del je drugačen, tam si ti. V predstavi pa igraš like. Potrebujem pa oboje, da dosežem ravnotežje.«

Poleg vsega pa mora poskrbeti tudi za garderobo na nastopih. »V Operi imamo to srečo, da za to poskrbi kostumograf, za druge nastope pa se oblačim sama, saj sem rada lepo urejena. Veliko dam na kombinacije zgornjih in spodnjih delov, zato moja omara ni preveč polna,« pravi Nuška, ki največ časa preživi na vajah. »Ena vloga se pripravlja vsaj od osem mesecev do enega leta. Včasih je treba za nekaj časa malo spustiti, ker pride nova vloga ali kakšne ponovitve drugih predstav. Pri meni je tako, s koncem prejšnje sezone že začnem pripravljati vlogo za naslednjo. Preberem si vse o operi, kdaj je nastala, kakšne so bile okoliščine, da jo znam umeščati v prostor in čas, čeprav ni rečeno, da bo to upošteval tudi režiser. Potem pa sledijo vaje v različnih fazah, mesec pred premiero pa sem že pripravljena, da znam vlogo na pamet, in potem se nadaljujejo intenzivne skupinske vaje. Kar zadeva glas, na srečo spadam med tiste manj občutljive in se trudim, da ne zapletam preveč. Če pa se pojavijo težave, si privoščim počitek, domače pripravke, pijem veliko tekočine in se izogibam hrupnim prostorom. Če vse to ne pomaga, je treba k zdravniku.« Prešernove nagrade se je zelo razveselila. »Nisem je pričakovala. Ko sem dobila klic, se nisem mogla oglasiti, ker sem bila na vaji, nato sem dobila sporočilo, naj pokličem nazaj. Mislila sem, da želijo, da na proslavi kaj zapojem, ko pa so mi povedali, da sem dobitnica nagrade, me je ta novica zelo objela. To je nekaj zelo lepega, prav poseben stisk roke. Dobili smo navodila, da ne smemo o tem govoriti v javnosti, dokler ne bo uradno, a sem kljub temu opravila tri klice, ker sem morala to čudovito novico dati iz sebe,« prizna vedno nasmejana Nuška, ki ima na splošno kulturo zelo rada in obžaluje, da ji čas le redkokdaj dopušča obisk kakšne prireditve ali gledališke predstave.