Jaka Koren

Tekst: Klavdija Rupar Vuga

Tabea je naša prva parašportnica, ki zastopa Slovenijo na zimskih paralimpijskih igrah v Milanu. Prav med našim pogovorom je izvedela, da bo na otvoritveni slovesnosti nosila slovensko zastavo. Lepo presenečenje je mlado tekačico na smučeh pustilo odprtih ust.

Prva slovenska parašportnica na zimskih olimpijskih igrah, ki potekajo med 6. in 15. marcem v Milanu, se je rodila s cerebralno paralizo, z blago obliko prve stopnje, ki vpliva na slabšo koordinacijo, slabše ravnotežje, najbolj pa je prizadela njene noge. »Veliko paralimpijcev je doživelo prometno nesrečo, jaz imam to bolezen že od rojstva, zato sem se z njo naučila živeti in si prilagoditi življenje. Pri tem mi je pomagal tudi smučarski tek, ki sem ga začela trenirati že v vrtcu,« pripoveduje enaindvajsetletna Tabea.

»V vrtcu smo imeli en teden učenja smučarskega teka in učiteljica je že takrat v meni videla potencial, zato je starše vprašala, ali želijo, da nadaljujem s treningi. Ne le da so mi ti dali veliko discipline, pomagajo tudi pri moji bolezni – bolj sem gibljiva, vsekakor pozitivno vplivajo na celotno moje življenje. Bolj resno sem začela trenirati leta 2018, ko me je takratna trenerka Vesna Dolenc vprašala, ali sem kdaj razmišljala, da šport zame ne bi bil zgolj rekreacija. In zdaj sem tukaj – prvič grem na paralimpijske igre in sem tudi prva slovenska predstavnica na njih, kar je res lep, a tudi nenavaden občutek.«

Slovenija

Razkošje tišine: Slovenka leta, ki govori z dejanji

Na koncu je vredno

Udeležba na paralimpijskih igrah je zagotovo eden največjih mejnikov v karieri vsakega športnika. »Ko sem izvedela, da sem se uvrstila na letošnje igre, sem se samo še bolj osredotočila na treninge, se stoodstotno posvetila temu in naredila vse, da se kar najbolje pripravim.« Smučarski tek se pri parašportnikih deli na tri kategorije: sedeči, stoječi ter slepi in slabovidni. Ona spada v kategorijo stoječih. »Preden se odločijo, v katero skupino spadaš, moraš narediti klasifikacijo na suhem in nato še na snegu, kjer vidijo, kako tečeš in kakšen odriv imaš. Na podlagi tega te razvrstijo naprej. Obstajajo določena odstopanja – v kategoriji sem skupaj z nekom, ki je recimo brez roke, in on bo precej lažje speljal ovinek kot jaz, ki imam zaradi bolezni slabšo koordinacijo in ravnotežje. Tako da ni ravno najbolj pošteno, a se potrudiš in narediš, kar lahko.«

Paralimpijske igre ali večja tekmovanja nikoli niso bila del njenih sanj, vsekakor pa je vesela, da se ji je uspelo uvrstiti nanje. »Ko sem se priključila nordijskemu društvu Rateče-Planica in začela profesionalno trenirati – kar pomeni tudi dvakrat na dan – sem temu posvetila večino svojega časa. A vseeno si nikoli nisem predstavljala ali sanjala o tem, da bom del paralimpijske odprave – sploh kot naša prva predstavnica. Občutek je super, nenavaden, ampak se veselim in iskreno mislim, da nervoze ne bo vse do starta. Nimam nobenih posebnih pričakovanj ali želja po dobrih uvrstitvah, saj je že zgolj udeležba velik korak in uspeh zame.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana