Arhiv Svet24

Ruski predsednik Putin je pred dnevi podpisal amandma, ki dekriminalizira družinsko nasilje, kar pomeni, da bodo nasilneži odslej obtoženi le prekrška in bodo v najslabšem primeru plačali manj kot 500 evrov kazni – do zdaj pa jim je grozilo dve leti zapora. Zadeva je doživela veliko pozornosti po vsem svetu, tudi pri nas, kjer prav po slovansko veliko pijemo in se med seboj mikastimo, pa tudi ubijamo. Ruski demagogi skušajo ostrino odločitve čim bolj omiliti – če otroka tepeš z ljubeznijo, ni s tem nič narobe, je pohitela ruska pravoslavna cerkev. V enem resnejših časopisov, Komsomolski pravdi, pa so dali veliko prostora spornemu psihologu, ki trdi, da je treba (butasto) žensko držati na kratko, saj potem rodi več sinov – skratka, dokler jo moški tepe, jo zagotovo ljubi. Kar pa ne pomeni, da jo neha tepsti, ko je ne mara več. Mužiki pobijejo kar 14.000 žensk na leto, neredko pred očmi otrok.

Ruski zapori, v katerih razmere niso ravno pravljične, so prepolni, zato so v parlamentu že pred meseci potrdili predlog, da nekatere nečednosti iz kaznivih dejanj prekvalificirajo v prekrške in znižajo kazen, vendar nasilništva in še posebej nasilja v družini ni bilo med njimi. Moški, ki so maltretirali ženo, otroke, starše ali katerega od ožjih družinskih članov, so si lahko prislužili do dve leti zapora, policija pa se je odzvala na klic na pomoč in tudi podala kazensko prijavo proti nasilnežu.

Zakon je omilila – ženska. Zdaj ni več tako, za kar je kriva predvsem ženska, sicer konservativna poslanka Jelena Mizulina, ki je sprožila silno kampanjo proti prepovedi nasilja v družini, češ da so klofute vzgojno, ne pa kaznivo dejanje. Na svojo stran je pridobila dokaj veliko podpornikov, ki nočejo slediti »razvratni Evropi«, kjer otroci tožarijo starše državnim ustanovam, če jim ni kaj prav. Red pač mora biti, vedeti se mora, kdo je gospodar pri hiši, otroke tepemo, da naredimo iz njih vzorne državljane, ženske, ki preveč jezikajo in zanemarjajo družino, si pač zaslužijo vzgojne batine. In tako dalje. Skratka, poslanci v dumi so se odločili, da družinsko nasilje ne bo več kaznivo dejanje, in predsednik je dopolnilo k zakonu podpisal. Zdaj torej ženske ne smejo več poklicati policije, če nimajo polomljenih kosti ali pretresa možganov. Le v tem primeru bi lahko nasilni mož dobil 470 evrov kazni, 15 dni zapora ali pa bi kazen odslužil z družbeno koristnim delom.

Strahu ni več. »Ni normalno, da če daš klofuto sosedovemu otroku, dobiš majhno kazen, če pa mahneš svojega otroka, lahko greš sedet za dve leti,« je Jelena Mizulina prepričevala poslance. »Sosedovega otroka boš udaril samo enkrat in jih boš dobil po prstih, svojega pa imaš na voljo in ga lahko tepeš po mili volji, če ti kdo tega odločno ne prepreči,« pravi Ana Rivina, borka proti nasilju v družini in ustanoviteljica gibanja »nasilju.njet«. S čim se bom zdaj branila, je obupana Nastja, ženska s štirimi otroki, ki je do zdaj pogostokrat klicala policijo, ko je pijani mož prihrumel domov in začel razgrajati. Nekajkrat so policisti prišli, enkrat so ga peljali na treznjenje, enkrat so mu prepovedali približevanje za dva dni, in to si je mužik zapomnil. Zadnje čase je bilo dovolj, da je Nastja dvignila slušalko – pomiril se je, še preden je poklicala policijo. Zdaj pa strahu ni več – jasno mu je, da ji mora polomiti kosti in razbiti glavo, da bo sploh smela klicati na pomoč.

Nekaj številk. Statistika je zares grozljiva – vsako leto pobijejo nasilneži kar 14.000 žensk in več kot polovica žrtev ni nikoli prej poklicala na pomoč. Med tistimi, ki vsakodnevno preživljajo nasilje, se jih je do zdaj le 30 odstotkov ojunačilo in je partnerje prijavilo. Od prijavljenih nasilništev jih kar 97 odstotkov nikoli ne pride na sodišče. Skratka, dedce, ki bi sedeli dve leti zaradi nekaj klofut, lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu! Gotovo pa jih sedi tistih 14.000, ki so svojo ženo ubili.

Ruska Zveza pedagoških društev je izvedla obširno anketo in ugotovila, da kar 90 odstotkov vprašanih ne ve, kam se v primeru nasilja obrniti po pomoč (razen na policijo, ki pa zdaj tudi večinoma odpade). Seveda obstaja nekaj nevladnih organizacij, ki so usposobljene za pomoč in nasvete, med njimi brezplačni telefon že omenjenega gibanja, kriznih centrov pa tako rekoč nimajo. Še tisti redki lahko ponudijo pretepenim ženskam in otrokom le nekajdnevno zatočišče. V isti anketi so ženske vprašali, ali so že bile žrtve družinskega nasilja, in 90,7 odstotka jih je odgovorilo pritrdilno. Moške so vprašali, ali so proti nasilju, in kar 82,3 jih je odgovorilo z odločnim da. Očitno so bili anketiranci iz zelo različnih vesolj.

Še posebej grozljivi so podatki o otrocih – kar 87 odstotkov jih je žrtev fizičnega, psihičnega pa tudi ekonomskega nasilja, med njimi je šest odstotkov takšnih, ki so tudi spolno zlorabljeni. Posledice so strašne, saj se otroci iz nasilnih družin kar sedemkrat bolj vdajajo alkoholu in mamilom in desetkrat bolj pogosto kot drugi poskušajo narediti samomor. Številni bežijo od doma od nasilnega očeta in nemočne matere (neredko pijeta kar oba), zato je po ruskih mestih najti skupine otrok, ki živijo na ulici od beračenja in drobnih kraj in seveda ne hodijo v šolo. In vsi po vrsti trdijo, da jim je bolje, kot jim je bilo doma. V Peterburgu je bil pred leti slaven upokojenec, ki se je s starim kombijem ponoči prevažal po mestu in otrokom delil čaj in žemlje. Vsako noč so ga čakali na dogovorjenih vogalih …

Alkohol je del možatosti. Odnos Rusov do alkohola je precej podoben našemu – ni je priložnosti, ki se je ne bi splačalo zapiti. Najljubša pijača je vodka s 40 odstotki alkohola, pa tudi čisti alkohol (za čiščenje ran) je dokaj priljubljen in tudi poceni, si ga pač razredčijo z vodo. Ruske gospodinje so mi svetovale, naj na vsakega moškega računam po pol litra vodke, če vabim Ruse. Vino je običajno ostalo nedotaknjeno. Poročajo, da mladi zdaj raje pijejo pivo.

Država se nenehno bojuje z alkoholizmom, nazadnje si je na »suhem« zakonu polomil zobe Gorbačov, saj nasilne prepovedi pač potisnejo pijančevanje v ilegalo. Zdaj imajo spet načrt, kako bi naj Rusijo streznili do leta 2020. Razlogov za to je veliko – moški zaradi alkoholizma, kajenja in neprimerne hrane doživijo le dobrih 61 let, ženske pa dobrih 73 let. Pri nas (smo na povprečju najbolj razvitih držav) umirajo ženske pri 80 letih, moški pa pet let prej. Rodnost je v Rusiji še nižja kot pri nas, umrljivost dojenčkov pa višja. Samouničevanje je očitno.

Vzorci se ponavljajo, vzdihujejo ruski strokovnjaki. Otroci, ki so jih tepli pijani starši, večinoma tudi sami pijejo in maltretirajo svojo družino. Ruske ženske v sebi nimajo opozorilnega gena »beži od moških, ki pijejo «. Alkohol je del možatosti, tudi ženske ga srknejo, vendar se največkrat znajo ustaviti, saj jih čakajo otroci, služba, obveznosti. Mužiki pa pogosteje prestopijo mejo, ko se še zmorejo obvladati.

Mladi v zakon. Lenin je nekoč vzdihnil, da bo treba iz Rusov pregnati azijske navade, med katerimi so tudi zgodnje poroke. Niti na to ne čakajo, da bi končali šolo, dokaj veliko študentov je že poročenih pred diplomo. Zunajzakonske skupnosti ne poznajo (koruzništvu rečejo graždanski brak, ki pa ni v ničemer priznan), zato se mladi, ki hočejo živeti skupaj brez ovir in pridobiti bonitete, ki jih imajo zakonci, pač poročijo. In to v letih, ko se napake v značaju in dojemanju življenja še ne izrazijo. Neredko živijo pri starših ali ostarelih babuškah, ki se seveda mešajo v njihovo življenje in jih mladi tudi krivijo za nesporazume. Ogromno žensk je ločenih še pred tridesetim letom, običajno z enim otrokom. Tiste, ki vztrajajo v nesrečnih zakonih, lahko tudi zelo slabo končajo. Seveda se čedalje več mladih zaveda, da je »vodkin stil življenja« poguben, in tudi če niso vrhunski športniki, ki jih ima ta država v izobilju, živijo zdravo in razumno. Statistike pa za zdaj še ne morejo popraviti.

Kaj pa mi? Po različnih definicijah imamo od 100 do 200 tisoč alkoholikov, z njimi pa seveda potegnejo kratko tudi njihove družine. Številne ženske trpijo nasilje, ker (tako kot Rusinje) nimajo kam, razen v varno hišo, ki pa pri nas so. Vsaka četrta ženska je že okusila pest nasilnega partnerja, približno polovica jih takšna dejanja prijavi, druge pa ne. »Če ga prijavim, si moram prej poiskati drugo službo in stanovanje,« je vzdihnila 38-letna Manja, mati dveh otrok in z veliko modrico na obrazu, ki večkrat »pade po stopnicah«. Ampak njena zverina ima po pijanskih napadih dolga obdobja, ko je prijazen, ustrežljiv, ljubeč, in prav zaradi tega se splača potrpeti, pravi Manja. Vsaj tako dolgo, da otroka odrasteta. Jo pa skrbi, ker postajajo obdobja miru čedalje krajša.

Družina je nevarna reč, saj se večina nasilja pri nas zgodi prav v njej. Praviloma so žrtve ženske – povprečno 1600 na leto, med njimi je 500 poškodovanih, od štiri do deset pa tudi umorjenih, odvisno od leta. Se pravi, da (merjeno čez palec) vsako leto umorijo na milijon prebivalcev od dve do pet žensk, v Ruski federaciji pa kar sto!