Pred leti nam je Verena Perko z možem Andrejem (priznanim slovenskim terapevtom) v knjigi Poletje je dalo na glavo klobuk že zaupala življenjsko zgodbo, ki sta jo z možem izkusila v terapevtski skupnosti pokojnega psihiatra dr. Janeza Ruglja. Nič človeškega ji ni več tuje, ker je do spoznanj prišla s tisoči avtoanalitičnih spisov, goro prebranih knjig in neštetimi kilometri. Verena še vedno teče. Med drugim. Pred tremi leti je pretekla 75-kilometrski maraton Celje–Logarska dolina. Takrat si je rekla: Tudi če me pobere od napora, bilo je vredno.  Ničesar, kar se ji je v življenju pripetilo, ne bi spremenila, ker  verjame v naloge življenja, ki jih nihče ne more opraviti namesto nas.   

Verena Perko. Mati, nona, žena, muzealka, znanstvenica, pisateljica, prijateljica.  Kdo pa je Verena Perko, če bi odmislila vse te vloge?

Ja, nisem zelo enostaven človek. Prej kot vse našteto bi rekla, da sem po duši poet, zapletena, zagonetna, v nenehnem boju idej in dvomov, človek neštetih svetlob in čistine, a tudi globokih in temnih samot. Vse svoje življenje bi lahko označila kot hrepenenje po lepoti in resnici. Čedalje bolj pa mi je jasno, da resnica pač ni lepa. Ker sem po izobrazbi arheologinja, imam vsaj do neke mere dober vpogled v življenje ljudi. In me je vedno groza, ko spoznavam, kako malo vredno je bilo skozi tisočletja naše preteklosti človekovo življenje. In je še! Boli me tudi, da se danes tako uspešno zatekamo v lažno podobo človekove vsemogočnosti. Misel na minljivost je sodobniku neznosna. Zamolčujemo trpljenje, zanikujemo smrt in se posledično oblikujemo v brezčutna, neodgovorna bitja. Kot muzeologinja in muzealka vem, da človeštvo mora ohranjati kolektivni spomin, da bi ohranili modrost. Sodobna družba navideznega blišča pa ravno to briše in tone v globine pozabe.

 Smo skrivnost, kot je skrivnost življenje samo. Naša življenja pa so ali smiselni del stvarstva ali nas ni. In zelo me boli, ko vidim, da Slovenci čedalje bolj tonemo v nihilizem dekadentne zahodne civilizacije.

Rodili ste tri otroke …

Ja. Imeti otroke je podobno nenehnemu rojevanju: radost življenja je slast dajanja, a tudi trpkost odhajanja in minljivosti. Lahko rečem, da so me naši otroci zelo uspešno vzgajali – in me še vzgajajo! Hvaležna sem jim, kajti brez njih bi bila popoln zmaj.  Predvsem pa sem z njihovo pomočjo spoznala vrednost časenja: danes lahko v polnosti pritrdim starim Latinom, da kaplja izdolbe kamen, ne s silo, temveč po malem, s pogostim kapljanjem.

Vse mame vemo, da so otroci naša največja radost in največja bolečina. Vsi njihovi uspehi me neizmerno osrečujejo, njihove preizkušnje pa bolijo bolj, kot so me lastne. Boli, ko se trgajo od tebe, ko krenejo po svoji poti – da bi prepoznali svoj cilj,  morajo zanikati starše, posebej odrezati mamo v sebi. Vsak od staršev mora slej ko prej spoznati, da otroci stanujejo v hiši jutrišnjega dne, kamor mi nikoli ne bomo vstopili. 

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 30, izid: 23.7.2013).

---