Običaj je, da obiskovalci telefonirajo, preden se pojavijo na vratih, torej mora biti res nekaj nenavadnega, sem si rekla, ko je pri vratih divje zvonilo. »Ločila se bom,« je mama zatulila vame, ko sem previdno odprla. A že spet, sem rekla. Cenjeni soprog se je umaknil na varno. Nekako mu ni do poslušanja razlogov za ločitev in tudi meni ne priporoča vloge svetovalke pri tako kočljivih zadevah, je godrnjal. Ima nekaj prijateljev, ki so prestali ločitveno kalvarijo, zato ga takšni pogovori spravijo iz tira. Babica je nekje v zgornjem nadstropju zelo glasno zaloputnila vrata. Ne bo se vmešavala in pika, se je drla. Očitno ni preveč uspešno vzgojila svoje hčere, torej moje mame, da se mora zatekati po pomoč k svoji hčeri in mami. Vzame se sekira, se zabije v leseno mizo ali kaj podobnega in dedec takoj ve, da je heca konec in da se mora poboljšati. Ne pa jokati in histerizirati!
Kaj se je zgodilo, sem objela mamo in jo posadila na kavč. Znorela bom, če si ne bo končno nabavil slušnega aparata, je rekla obupano. »Komaj kaj sliši ali pa sliši narobe! Povsod, kamor greva, kriči, naj govorijo glasneje, televizijo ima tako na glas, da se vsake toliko časa pri vratih pojavi policija, ker nas prijavijo sosedje v bloku zaradi kaljenja nočnega miru. Po sedemkrat mu kaj povem, pa ne razume, in ko potem povem zelo glasno, zarjove – kaj se dereš name, nisem niti nor niti gluh! Nor res ni, gluh pa! Ne bo nosil slušnega aparata, ker je pogled na starce s tistim krepelom v ušesih zares odvraten, sploh pa ni problem on, ker nekoliko slabše sliši, ampak mi, ker smo popolnoma neuvidevni in nekaj momljamo zase … Zadnjič sta s prav tako naglušnim prijateljem šla na sprehod, jaz sem hodila za njima in poslušala, kako govori eden o vojni v Ukrajini, drugi pa o počitnicah na Kornatih, tu in tam je kateri rekel, a res, aha … in sta se zmenila,« je kar bruhalo iz mame. Pa saj so današnji slušni aparati vendar majčkeni in se sploh ne vidijo, sem jo tolažila, ona pa, da to seveda ve, ampak stari noče o tem nič slišati. Na pomoč sem poklicala prijateljico, vem, da je njen mož dobil pred kratkim slušni aparat, ki ga uravnava z daljincem (za veliko tisočakov), pa je prišla zelo mrka in nezgovorna. Rekla je natanko isto kot mama: »Če mu povem glasneje, užaljeno zakriči, kaj se derem, če povem normalno, ne sliši.« Ampak saj ima vendar drag aparat, sem se začudila. Seveda, ima ga na nočni omarici, je rekla. Menda se maši zaradi ušesnega masla in ga je treba preveč čistiti. Na navodilih pa ne piše, ali ga smeš oprati v pomivalnem stroju.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
