Od: Dragica Kraljič
Za: gospode Goloba, Mesca in Maljevca
Spoštovani gospodje, jaz vas poznam, vi pa mene ne. Zato se vam predstavim: sem (malo že) ostarela mati triintrideset let starega fanta, zmerno duševno prizadetega, z downovim sindromom in elementi avtizma. Imam akademsko izobrazbo, sem pismena, (še vedno) ne pozabljam na svoje dolžnosti, ponižna pred avtoritetami, navajena na skromno življenje, (še kar) dobrosrčna in prijazna, vso svojo polno delovno dobo (in še malo čez) sem opravljala zahtevna dela, redko porabljala denar iz zdravstvene blagajne, poskušala razumeti (tudi včasih priskutne) branilce državne blagajne, verjela tudi vaši eholaliji (za pomen te besede poglejte v slovar), včasih stiskala zobe ob kakšni neumnosti, si pridelala gastritis … ampak vse ima svoje meje!
No, pa gremo zdaj skupaj malo naokrog. Na sprehodeka, bi rekel moj štajerski sin. Pred dvema tednoma sem ga čakala pred varstveno-delovnim centrom v Tolminu. Tako kot vsak dan. Na parkirišču se je ustavil avto z ljubljansko registracijo. Osebe so si začele podrobno ogledovati staro stavbo, fotografirati, si zapisovati. Mislila sem si: »Zagotovo so to ljudje z 'našega' ministrstva ali za socialo ali pa za solidarno prihodnost. Prišli so pogledat, povprašat, preverit …, ali so razmere res tako zahtevne, kot povedo slovenski direktorji teh zavodov. Gotovo so to skrbni ljudje, ki jim je mar za druge, za tiste, za katere morajo skrbeti, pa še v skromni škodi se vozijo.«
Pa me je njihov šofer postavil na realna tla. Samo varnostna služba iz urada predsednice države je prišla, ker bo gospa prišla na obisk. Dobro. Predsednica gotovo prebira tudi letošnje poročilo varuha človekovih pravic, ki že triintrideset let opozarja na kršitve pravic ljudi s posebnimi potrebami, invalidov. Sledi še naslednjih … let? Verjetno.
Vidite, zgoraj imenovani gospodje, pred štirimi leti, ko sem začela Janeka voziti v VDC, je bilo parkirišče polno avtomobilov. Potem se je njihovo število vsako leto zmanjševalo. Nekaj zaposlenih se je upokojilo, nekaj jih je odšlo drugam … novih delavcev pa ni, normativi za število oseb s posebnimi potrebami so visoki, naši otroci se starajo in so čedalje zahtevnejši, obseg dela se povečuje … Obstoječi delavci, ne glede na delovno mesto, opravljajo še prevoze oseb s posebnimi potrebami, opravijo dela v kuhinji, nadomeščajo drug drugega. Skupine otrok se porazdeljujejo, ko je kateri od zaposlenih v bolniškem staležu. Zaposleni so na robu vsakršnih moči. Vodilni v delovnih centrih odhajajo, vse svoje moči in znanje so vložili v to, da bi vam kaj dopovedali, vsi dokazi o težkem stanju v zavodih ležijo nekje v kotu vaših pisarn, osnovne človekove pravice ljudi s posebnimi potrebami, pravica do humanega ravnanja z njimi, vse se izgubi v vašem ponavljanju fraz, kaj je treba in kaj boste uredili. V prihodnosti! In kaj vse so narobe naredile prejšnje vlade. Leve, desne, opravilno sposobne ali pa sploh ne … ni veliko razlike. Jaz samo vem, da čas beži tudi mojemu sinu, pa delavcem v zavodih, ki dihajo na škrge. In ne, ne postajajo čedalje mlajši!
Samo vmesno vprašanje, gospodje: ko ne bo nikogar več, da bi skrbel za mojega Janeka v zavodu, ga boste v prihodnosti zavezali na posteljo, za radiator, za mizo, tako kot v preteklosti … da ne bo odtaval? Mi odgovorite, prosim?
Janek bo od dneva državnosti pa do sredine avgusta na počitnicah. Vem, da me bo vmes velikokrat vprašal: »Greva v Tolmin?« In njegova lastna mati mu bom lagala: »Ne, šola je zaprta, počitnice so.« Vem, da bo žalosten, ker je tam neizmerno rad. To bo moj prispevek zaposlenim, da si bodo vsaj tisti, ki so še tam, malo odpočili. Ampak svojo laž Janeku bom pripisala na vaš račun, gospodje!
Poglejte, ničesar ne prosim zase! Jaz bom skrbela za sina do svojega zadnjega vzdihljaja, do konca svojih moči. In tudi ničesar ne prosim za svojega sina, samo zahtevam tisto, kar mu kot človeku pripada. Ker on tega ne zmore. Če pa država ne more zagotoviti ustreznih razmer, pa to tudi povejte. Ampak potem povejte še to, kam boste raje usmerili tisti del davkov, ki jih davkoplačevalci namenijo za življenje soljudi s posebnimi potrebami. To ni vaš bančni račun, zato ne nakladajte. Bodite torej pogumni pred ljudstvom, ne med seboj. Ne obračajte enega stavka in ene misli na tisoč načinov. Morda se zdite komu pametni na takšen način, meni pač ne!
Gospod Golob, štirideset let je že od tega, ko sva se srečala. Na kakšni tekmi v veslanju. Jaz sem vas videla, vi mene ne. Tudi zdaj me ni treba videti, lahko pa pogledate na mojega Janeka, pa na varstveno-delovne centre in na ljudi, ki se še trudijo. Poglejte jih! Namenite jim nekaj svojega »dragocenega predsedniškega« časa! V vaših rokah so in tudi odvisni so od vas! Vi pa ste zanje odgovorni!
In upam, da se vidimo jeseni na obletnici VDC v Tolminu. Boste prišli? Boste zmogli? Vam je mar?
Če boste pripeljali tudi gospoda Mesca in gospoda Maljevca, vam bom iskreno čestitala.
Ostanite zdravi in pri pravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna 'Navaden dan nenavadne mame' je objavljena v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
