Precej potrto sva ždeli in se skušali domisliti teme za uvodnik. Jaz zato, ker sem morala, njej pa ne bi bilo treba, ampak je prijazna, mehka duša in hoče vedno pomagati. Nazadnje je vzdihnila: »Težje bo najti kaj optimistično veselega. Se mi zdi kar grdo, da se v teh časih sploh drznemo česa veseliti. Čeprav potrebujemo prav to, majčkeno veselja in upanje, da se ponovi.«
To, sem zavrisnila. Uvodniki so pogosto jezni, ogorčeni kriki. Ki so tudi prepotrebni, ampak vse preredko se spomnimo, da nam je pravzaprav (še kar) lepo. Nekateri pa sploh nikoli – poznam človeka, ki se je lepega dne odločil, da ne bo več hodil na počitnice, ker mu je, tako je rekel, preveč hudo, ko se končajo. In se je res izognil bolečini, ampak je hkrati izgubil tudi vso radost počitnic.
Jaz sem, na primer, vesela, da sem že zgodaj spoznala, da se z razlogom reče »kolo sreče«. Ker si včasih res spodaj, ampak potem si pa spet zgoraj. In si zato, kadar je zares hudo, vedno rečem, no, slabše ne more biti, torej gre od zdaj lahko samo še na bolje. In sem imela doslej še vedno prav, razen enkrat, ko sem najprej razbila telefon, potem sem se zaletela, zvečer sem si pa rekla, konec dneva, juhu, nič slabega se ne more več zgoditi. Samo sem morala potem priznati, da sem se zmotila, ko sem šla v kopalnico in odkrila, da mi jo je zgornji sosed poplavil.
Nekaj lepega torej. Malo sem se pohecala z iskalnikom agencijskih slik, vtipkala »something beautiful«, nekaj lepega, pa mi pokaži, kaj imaš ... Ponudil mi je kopico lepih, srečnih žensk in oglas za Black friday sales. Algoritmi ne razumejo. Čeprav seveda ni nič narobe, če vas osrečujejo razprodaje in črni petki, ampak v mislih sem imela bolj kaj takega, kot je tisti grm forzicije v bližnjem parkcu, ki se je še tako rekoč pred petimi minutami delal, da letos ne misli cveteti, on že ne, na-a, ne gremo se tega – zdaj je pa nenadoma poln rumenih cvetov. Ali podivjane horde zvončkov, ki so očitno preskočili ograjo nekega vrta in so zdaj vsepovsod, ali kava na soncu s kolegico, ali neumen film, ki te spravi v smeh. Ali da ti nekdo pošlje povezavo do članka in pripiše, mogoče te bo tole zanimalo. Ali kolegice, ki si včasih razbijajo glavo namesto tebe. Ali pa jogurt z neke kmetije, ki ga imajo samo v eni trgovini, pa še tam ne vedno, pravzaprav ga je teže dobiti kot Mojci Škrinjar sadni jogurt v stari Jugi, ampak prejle sem odprla hladilnik in je bil tam. Take stvari. Ali pa na primer to, da bodo kmalu volitve, ne glede na to, kako so vam všeč trenutna vlada in poslanci, vsake štiri leta je dobro stvari malo prevetriti. Ali to, da se takrat, ko so ljudje v stiski, zaradi vojne, česarkoli ... najdejo drugi ljudje, ki pomagajo. Ali to, da bodo kmalu spet prazniki, taki mini dopustki, najprej velikonočni in takoj zatem še prvomajski. Majhne srečne misli. Drznimo se nečesa veseliti.
Namesto epiloga: tisti protipočitničar je imel srečo, okrog sebe je imel ljudi, ki so ga malone na silo zbrcali na dopust, in zdaj spet hodi na počitnice. Morda je vmes le dojel, da vsakič, ko se ena lepa stvar konča, čez čas spet pride nova.
Ker samo to potrebujemo. Majčkeno veselja in upanje, da se ponovi.
Revija Jana št. 13, 29.3.2022
