Reuters

Prejšnjo sredo sta Milan in Juventus odigrala končnico italijanskega prvenstva v Savdski Arabiji – kar ni nič takega, Italijani so svoje najzanimivejše tekme že večkrat izvozili v različne arabske in azijske dežele. Zakaj pa ne, če jim za to dobro plačajo? Junija lani je Italijanska nogometna zveza podpisala pogodbo, da bodo od naslednjih petih superpokalov tri odigrali v Savdski Arabiji. Za dvajset milijonov evrov. Nihče ni trenil z očesom.

Potem so šli pa na začetku leta Italijani množično v zrak: supercoppa v muslimanski deželi? Ne, ne in še enkrat ne! Jih je zmotil kruti umor novinarja Jamala Kašogija na savdski ambasadi v Istanbulu oktobra lani? Niti ne, takrat je komaj kdo javsknil, da se ne spodobi izvažati nogometnega prvenstva v deželo, razvpito po teptanju človeških pravic. Potem pa na začetku januarja nenadoma tak cirkus? Matteo Salvini, italijanski notranji minister in zagrizen navijač Milana, je zagrozil z najhujšim: »Te tekme ne bom gledal.« Še mnogi drugi, tako posamezniki kot organizacije, so pozivali k bojkotu prenosa tekme. Tole je tisto, kar je povzročilo vihar: velik del stadiona v Džedi je za ženske zaprt, tekmo si smejo na stadionu ogledati le s sedežev v posebej za to določenih »družinskih« conah. Ampak postojte – še enkrat –, pred tem ženske sploh niso smele na nogometne stadione: znana je zgodba savdske ljubiteljice nogometa, ki je nekoč vendarle prišla, preoblečena v fanta, v živo pogledat tekmo, pa so jo dobili in aretirali. Športni stadioni so se za ženske začeli odpirati šele pred kratkim, še vedno so jim na voljo le majhni zaprti deli stadiona, še vedno jih mora tja pospremiti moški sorodnik – ampak vsaj priti smejo. Končnica supercoppe prejšnjo sredo je bila prva mednarodna nogometna tekma, ki so jo Savdijke smele spremljati v živo. Napredek, saj smo rekli, je zelo relativna stvar.

In junija lani – juhu! – so Savdijke zadnje na svetu dobile pravico, da sedejo za volan avtomobila. Po petintridesetih letih so se spet začeli odpirati kinematografi. Do leta 2030 nameravajo Savdijci odpreti več kot 2000 kinodvoran.

Napredek ves zadihan komaj še dohiteva samega sebe.

Pol pol. Savdska Arabija je absolutna monarhija, ena zadnjih na svetu, kralj je hkrati ministrski predsednik. Vendar sedanji kralj Salman, ki vlada od leta 2015, ni resnični vladar dežele. Ima že več kot osem križev, šepeta se – naglas se kaj takega ne sme povedati –, da je že malo dementen, deželo z 31 milijoni prebivalcev, od katerih jih je 70 odstotkov mlajših od trideset let, dejansko vodi prestolonaslednik Mohamed bin Salman, MbS na kratko, najstarejši sin kralja in njegove tretje žene. Triintrideset let, žareč nasmeh in zvezdice v temnih očeh. Čeden, pameten. A tudi zaletav in aroganten. Napol jastreb, napol grlica.

MbS, veliki reformator svoje dežele, človek, ki si je zadal nalogo, da Savdsko Arabijo v petnajstih letih modernizira, in je zato vse stavil na svoj veliki projekt Vizija 2030, obsežen paket družbenih in ekonomskih reform, ki naj bi do leta 2030 zaostalo državo spravile v korak z 21. stoletjem. Zapeljal jo bo nazaj v »zmerni islam«, je obljubil princ.

Savdska Arabija je tudi dežela 7000 princev in princes, toliko približno naj bi jih imeli, čeprav jih ima le kakšnih dvesto kaj vpliva in moči. In, ne boste verjeli, vsi so moški. Tudi Mohamed bin Salman, letnik 1985, je bil še pred nekaj leti le del te brezimne prinčevske množice, potem se je pa, korak za korakom, stopničko za stopničko, truplo za truplom začel vzpenjati gor, gor, vedno više. Leta 2009 ga je oče imenoval za svojega »posebnega svetovalca«, ko je Salman leta 2015 sedel na prestol, je mladi Mohamed postal obrambni minister, najmlajši na svetu. Oče mu je zaupal tudi nadzor nad državno naftno industrijo. Lani je kralj odstavil dotedanjega prestolonaslednika in na njegovo mesto postavil MbS. Mladi princ pri vzponu ni izbiral sredstev. Novinarji – ki so zgodbo dobili od obveščevalnih služb – so poročali, da sta bila žrtvi mladeničevih ambicij celo njegova starša, da naj bi princ svojo mamo, ki je poznala njegove visokoleteče načrte, a se z njimi ni strinjala, držal stran od očeta, očetu je lagal, da je mama na zdravljenju v tujini, v resnici je bila pa v hišnem priporu, ker se je fant bal, da bi očetu govorila proti njemu. Kralj svoje tretje žene tako ni videl več let, a očitno ni nič posumil. Konec koncev je v Savdski Arabiji, kjer veljajo zakoni šeriatskega prava, dovoljeno mnogoženstvo, in potem veste, kako je, kakšno ženo mimogrede založiš, pa še opaziš ne.

Prestolonaslednik, mimogrede, ima, kolikor je znano, eno samo ženo, deset let je v zakonu s savdsko princeso, svojo sorodnico (kar na savdskem dvoru ni redkost), s katero imata štiri otroke, dva fantka in dve deklici.

Spreminjamo svet. Kakorkoli, zdaj je prestolonaslednik, premierjev namestnik in še vedno tudi obrambni minister, ki je, med drugim, zakuhal vojno v Jemnu in bojkot Katarja. Oh, pa seveda meša štrene tudi v Siriji. Oznanil je, da bo naredil konec korupciji, zmanjšal odvisnost države od naftnih prihodkov, ustvaril nova delovna mesta in povečal raznovrstnost ekonomije – zdaj namreč kar dve tretjini vseh zaposlenih delata za državo. »Mi smo država v G20, eno največjih svetovnih gospodarstev. Smo na sredi med tremi celinami. Spremeniti Savdsko Arabijo na bolje pomeni tudi pomagati celotni regiji in spreminjati svet. In prav to poskušamo mi. In upamo, da nas bodo vsi podprli,« je rekel.

Nekaj od obljubljenega je že naredil, na primer temeljito prirezal peruti prej vsemogočni verski policiji in začel počasi odpirati vrata, ki so bila prej ženskam zaloputnjena v nos – tako lahko zdaj odprejo podjetje brez dovoljenja moškega sorodnika, po ločitvi dobijo skrbništvo nad otroki, ne da bi ga morale najprej iztožiti. Veliko bo treba pa še narediti, saj se življenje Savdijk kljub majhnim korakom napredka ni bistveno izboljšalo. Borke za pravice žensk so še vedno v zaporih. Morda je problem tudi v tem, da je, kot je rekel nekdo, vodstvo države bistveno naprednejše od ljudi v majhnih mestih. Še vedno je nad vsem, tudi nad kraljevimi zakoni, šeriatsko pravo, ljudem še vedno sekajo glave, režejo ude ali jih kamenjajo do smrti. Politični nasprotniki, tudi tisti, ki so pred princem pobegnili v tujino, še vedno izginjajo v noč.

V svojem lastnem mehurčku. Tudi princ, Alahu bodi potoženo, ni popoln. Nekaj o njem pove že to, kako se je vzpenjal na oblast, nekaj novinarjem anonimno zašepetajo ljudje iz njegovih krogov. »Prestolonaslednik ne razume sveta izven Savdske Arabije,« pravi eden. »Zrasel je v palači, kjer so mu vedno govorili, da lahko počne, karkoli hoče. Njegova največja slabost je to, da nikoli ne prizna napake.« Ljudje, ki so ga skušali (nežno, nežno) opozoriti, da ga je polomil, so občutili posledice. Drugi bogati mladi Savdijci gredo pogosto študirat v tujino, kjer vsaj opazijo, da obstajajo še drugačni svetovi in drugačne družbe, MbS, ki je študiral (pravo) kar doma, pa te izkušnje nima.

Princ ima tanko kožo in slabo prenaša kritike. Kar vprašajte Kanado – ko je njihovo zunanje ministrstvo v enem samem tvitu opozorilo na kršene pravice zaprtih aktivistk za pravice žensk, se je zgodilo tole: Savdijci so izgnali kanadskega veleposlanika in prekinili trgovsko pogodbo s Kanado. Bum, in že nismo več pr'jatli! Nimate se kaj vpletati v naše notranje zadeve, je ogorčeno tvitnilo savdsko zunanje ministrstvo.

Veleposlanik, ki so mu dali štiriindvajset ur, da se pobere iz dežele, jo je še poceni odnesel, vsekakor veliko bolje kot savdski novinar Jamal Kašogi, ki je v tujih časopisih pogosto kritiziral savdsko politiko in je potem lanskega oktobra vstopil na savdsko veleposlaništvo v Istanbulu, ven pa ni prišel nikoli več. No, ne živ.

Savdijci so bili sprva silno začudeni. Le kam je izginil? In so obljubili, da ga bodo vestno pomagali iskati, a potem se je pokazalo, da prav dobro vedo, kje je, ker so ga sami ubili. In menda potem razkosali. Najprej so trdili, da je bil ubit po nesreči, v prepiru z varnostniki, nato so rekli, ups, varnostniki so prekoračili svoja pooblastila in ga ubili, da bi se priliznili šefom. Prestolonaslednik ni o tem menda nič vedel –  samo da so vsi, ki poznajo Savdijce, zatrdili, da taka stvar preprosto ni mogla iti mimo MbS, da je ta zagotovo vedel, kaj se dogaja, če že ni kar sam zaukazal Kašogijevega umora.

Potem so Savdijci priredili veliko predstavo pometanja pred svojim pragom, najprej so bili nekateri ljudje odstavljeni, drugi odpuščeni, osemnajst ljudi je bilo aretiranih, enajst so jih postavili pred sodišče, petim grozi smrtna kazen. Tudi prestolonasledniku so prirezali perutke, no, pravzaprav so ga samo majčkeno krcnili po prstih – prišlo je do menjav v vladi, ampak MbS ni izgubil nobenega od svojih velikih pooblastil. Druge države so hitele kazati svoj prezir in so se javno distancirale od Savdske Arabije – na vrhu G20 v Buenos Airesu konec lanskega novembra je bil prestolonaslednik sam kot pes v cerkvi, vsi razen Trumpa, ki je svojemu arabskemu ljubljencu metal žalostne poglede, so se mu izogibali – še na skupinski fotografiji so ga porinili nekam ob stran, kot da ne spada čisto zraven.

Oh, bila je vrhunska predstava!

Ampak samo predstava.

Mesto Washington je medtem oznanilo, da namerava ulico, na kateri stoji savdska ambasada, poimenovati po umorjenem novinarju Jamalu Kašogiju. Ha!

Več v Zarji št. 4, 21. 1. 2019.