Jani Ugrin

Potem ko se nam je lani predstavila na Emi in na festivalu Pop-rock, je v Kaliforniji, kjer z družino živi že peto leto, ustvarjala naprej. Živahna, nasmejana in gostobesedna devetnajstletnica, ki bo maja izdala poln studijski album Nomad, kot da prihaja iz drugega sveta! O poteh, kako spraviti svojo glasbo do čim več poslušalcev, razmišlja inovativno in se namerava še naprej sproti prilagajati novostim. Skupaj z albumom bo odprla še spletno trgovino, ustvarjala bo za nadzvočno železnico milijarderja Elona Muska, se učila petja pri najboljših in sodelovala z grammyjevim nominirancem.

Pogovor z njo ni nikoli samo o glasbi, temveč neizogibno tudi o življenju v Ameriki, o premikih v glasbeni industriji in o slovenstvu. Med svoje učence jo je po opravljeni avdiciji sprejel zvezdniški učitelj petja Micah Plissner, ki sodeluje z velikimi televizijskimi šovi in imeni, kot sta American idol in Christina Aguilera. Poleg pevske rasti pa so njene misli in delo posvečeni še lastni spletni trgovini, v kateri bo prodajala izdelke, povezane s pesmimi na albumu, vkomponiranimi v videospote (uhani, majice, ovitki za telefon …). Najbrž bodo njeni izdelki, za nekatere od njih se nadeja tiskanje na domačem 3D-tiskalniku, odbiti – če sodimo po njenih modnih dodatkih. Na pogovor je namreč prišla ozaljšana s torbico v obliki tetrapaka za mleko.

Kaj se je pri vas spremenilo od marca lani, ko ste se slovenskim poslušalcem predstavili prvič?

Lani sem se prav z vami pogovarjala o tem, kako bi se glasba lahko povezala s tehnologijo, da veliko umetnikov išče različne načine … In mesec po tem so me povabili v ekipo Hyperloopa – to je tisti nadzvočno hitri vlak Elona Muska (tehnološki podjetnik, futurist, izumitelj, milijarder, na Forbesovi lestvici med 21 najbolj vplivnimi Zemljani, op. a. ), ki bi potnike iz San Francisca do Los Angelesa prepeljal v pol ure (z avtom traja skoraj šest ur, op. a.). Podjetje, ki bo zgradilo to infrastrukturo, išče himno za projekt, zato so k sodelovanju povabili umetnike z vsega sveta. To bo globalni projekt, za Hyperloop podpisujejo pogodbe tudi z Evropo in Dubajem, v njem vidijo prihodnost transporta, umetniki z vsega sveta pa bomo ustvarili glasbo, ki se bo predvajala na teh vlakih. Priporočil me je moj producent Pascal Guyon, trikratni nominiranec za nagrado grammy.

Angleška verzija vaše pesmi Čas je zdaj (Black soul) je bila nominirana za najboljšo pop skladbo natečaja American Songwriting Awards 2016. Kakšno tekmovanje je to?

Največje ameriško tekmovanje, na katerem sodelujejo ustvarjalci z vsega sveta. Na natečaj se jih prijavi več deset tisoč. Lani sem poskusila in bila nominirana, kar pomeni, da sem bila med desetimi najboljšimi v pop kategoriji. Poleg odzivov na moje nastope v Sloveniji mi je prav ta uspeh dal nov zagon in me spodbudil, da izdam poln studijski album. Na prvem albumu, ki se prav tako imenuje Nomad, je samo pet skladb in tematizirajo razmišljanje o tranziciji iz Slovenije v Ameriko, ko si del vsega in ničesar, o razdvojenosti … Potem pa sem se bolj posvetila premisleku o toku življenja v Ameriki, ki zaradi velikih razdalj poteka v avtomobilu. Predvsem ljudje mojih let pravzaprav odraščajo v avtomobilu. Tudi jaz sem se s tremi najboljšimi prijateljicami pogosto dobivala kar v avtu, nato smo se samo vozile in pele aktualne pesmi; v moji soseski se z avtom povzpneš na hrib, od koder je lep razgled. Tako sediš v avtu in se pogovarjaš.

Kako pa se je začelo sodelovanje z neke vrste verigo fitnesov oziroma s studii za vadbo, imenovano barre3?

Na zahodni obali, kjer živimo, se je pojavilo veliko vadbenih studiov, ki poskušajo uvesti netradicionalne discipline, nekakšne mešanice različnih vadb. Barre3 je tako hibrid med jogo, pilatesom in baletom. Udeležila sem se nekaj vadb, vaditelji so me spoznali, me nato poiskali na družbenih omrežjih in videli, da sem pevka, glasbenica. Lastnica studiev je prišla do mene in mi povedala, da je poslušala mojo glasbo, ter me povprašala, ali bi jo lahko vrteli v njihovih studiih. Imajo jih po vsej Ameriki (104 jih je, op. a.), tako da sem se le široko zasmejala in se strinjala, seveda! Dogovorili sva se, da začnemo po izidu albuma.

Na vašo glasbo bodo izvajali vaje?

Da, prav to! Zdi se mi krasno, saj iz lastnih izkušenj vem, da sem po koncu ure večkrat šla pogledat seznam skladb, na katere smo vadili. To je izjemna priložnost.

Zanimivo je, da je eno skladbo na albumu prispeval tudi vaš brat Klemen, ki je v Sloveniji končal nižjo glasbeno šolo klavirja, sicer pa ga vidite kot bodočega milijonarja, kajne?

Vsekakor! (smeh) V Sloveniji se to sliši zelo utopično, vem. Obožuje Elona Muska in njegovo delo, bratovo prihodnost pa vidim v vesoljskem inženirstvu in računalništvu. Pred kratkim se je tudi prijavljal na nadaljnji študij in je izbral same take univerze, ki mu lahko dajo tovrstno izobrazbo. Sicer pa že dela v tej smeri: vodi ekipo pod sponzorstvom Nase, s katero pošilja satelite in eksperimente v vesolje; kot edini srednješolec je bil izbran za sodelovanje s skupino inženirjev in znanstvenikov, s katerimi na podlagi Microsoftovega razpisa razvijajo vozilo, ki bi lahko sedem milj pod vodo skeniralo tla. Za mojega brata je v Ameriki nešteto priložnosti. Verjamem, da je genij.

Ne moreva mimo ameriškega predsednika Trumpa. Kako ga dojemate vi in vaši prijatelji v Kaliforniji?

Kalifornija velja za zelo liberalno državo in razumeti je treba, da se ljudje v njej ne čutijo tako zapostavljene kot v drugih delih Amerike. Če ti gre dobro in ne živiš v deprivilegiranem okolju, je zelo lahko ne razumeti tega, kar Trump predstavlja in zakaj je zmagal. Se mi pa zdi dobro, da se je pokazala tudi ta stran Amerike, da se je pokazal glas ljudi, ki čutijo, da država ne stori dovolj zanje. O imigrantih pa tole: mi smo prišli v Ameriko legalno, zaprositi smo morali za vizum, predložiti dokumente, in če si tam legalno, ti ni treba skrbeti. Se mi pa zdi pomembno ne pozabiti, da je Amerika dežela imigrantov, Silicijeva dolina pa brez imigrantov sploh ne bi bila mogoča. Ni se lahko odločiti za selitev na drugi konec sveta, ni lahko zapustiti vsega znanega in domačega ter si zgraditi popolnoma novo življenje – to vem iz lastne izkušnje. Ampak ljudje se vseeno selimo, ker smo lačni boljše prihodnosti, lačni prostora z boljšimi možnostmi za učenje, da dobivamo in vračamo, kar nam je bilo dano.