Osebni arhiv

Zbirka je najprej nastajala pri njem doma, po rojstvu otrok, ki sta vozila hotela imeti za igračke, je romala v klet, nato so Robiju, kot mu pravijo prijatelji, uredili vitrino v velenjskem gasilskem domu. Tam je zdaj na ogled 131 vozil, nekaj jih ima še doma. Vitrina pritegne poglede obiskovalcev gasilskega doma, Robi je nanjo zelo ponosen.

»Prvi modelček sem kupil na velenjski bencinski črpalki, potem se je začelo. Nekaj sem jih kupil po spletu, veliko na gasilskem sejmu, ki je vsakih pet let v Nemčiji. Tam je tudi velika izbira,« pravi Robi, ki je intenzivnost zbiranja nekoliko zmanjšal, vsekakor pa ga kakšen izjemen model še pritegne.

Osebni arhiv

Na skoraj vseh je 112

V vitrini so na ogled gasilska vozila iz različnih obdobij gasilstva, različnih držav, različnih izdelovalcev (MAN, Iveco, Mercedes …) in za različne načine uporabe. Tako so to cisterne, vozila z lestvijo, vozila za prevoz moštva, džipi, kombinirana vozila za gašenje na letališčih, vojaška gasilska vozila …

Sodoben je model električnega vozila, ki ga uporabljajo gasilci v Berlinu, v zbirki je veliko vozil, ki niso več v uporabi. Zbirka kaže tudi, koliko različnih vrst vozil je potrebnih v gasilstvu in za kakšne namene jih uporabljajo. Skupno jim je, da je skoraj na vseh napisana številka 112. »V nekaterih državah imajo za klic gasilcev drugo številko, a če pokličeš 112, jih vseeno dobiš,« pojasni Robi.

»Čar zbiranja je v tem, da dobiš vozilo starejšega letnika – na primer nemško vozilo iz druge svetovne vojne – in ta so redka. Prav tako je zanimivo, kakšna vozila uporabljajo v drugih državah. V zbirki so poleg evropskih tudi iz ZDA, Južne Amerike, Azije … Zanimiv je primer modela vozila, ki sem ga kupil na Kubi in je narejen iz pločevink za pijačo. Imam tudi modele vozil, ki smo jih imeli v našem gasilskem društvu.« Cene modelov so seveda različne; gibljejo se od 20 evrov in tudi do 300, 400 evrov. Gasilski sejem v Nemčiji bo spet na sporedu prihodnje leto, zato se bo skoraj zagotovo Robijeva zbirka povečala še za kakšen primerek – starejšega letnika.

Zgodbe s srečnim koncem

Robi je gasilec od šestega leta, kar je v njegovi družini tradicija. Gasilca sta bila njegova mama in oče, zdaj so v društvu še Robijeva žena ter dvojčka, hči in sin. Zaposlen je v centru za obveščanje v Celju, doma pa je le nekaj sto metrov za Gasilskim domom Velenje. Njegove gasilske izkušnje so bogate – od zelo tragičnih do tistih s srečnim koncem. »Gasilci doživimo tudi vesele dogodke, ko se nezgode in nesreče srečno končajo. Na primer ko človek potrebuje pomoč in prideš pravočasno, nudiš pomoč, rešiš situacijo. Klasični primeri so, ko se otrok zaklene v stanovanje in starši v paniki pokličejo gasilce, ko rešiš muco z drevesa ali v požaru rešiš ljudi in imetje, v prometni nesreči poškodovanca predaš reševalcem in se vse dobro konča,« našteva Robi. Žal se vedno ne da pomagati in se dogodki končajo tragično.

Veliko pomeni beseda hvala

Nemalokrat se rešeni ljudje pridejo zahvalit za pomoč in četudi gasilci tega ne pričakujejo, so veseli srečanja s temi ljudmi. »Beseda hvala nam veliko pomeni, čutimo hvaležnost ljudi, čeprav ne delamo za to. Velikokrat pokličejo tudi center za obveščanje 112, a mi smo le posredniki, zahvala pa bi šla gasilcem, reševalcem, policiji …« Njegovo delo ga zadovoljuje, pravi, je človek, ki rad pomaga in nič ne zahteva v zameno. »Zato smo tukaj, čeprav nas ljudje velikokrat pokličejo, ko ne vedo, kaj storiti, pri čemer bi morda prej pomagali vlečna služba, policija, ključavničar, čebelar …,« malo v smehu, malo zares našteva Robi in za konec doda še lastno – zdaj zabavno – dogodivščino, ko ga je žena zaprla na balkon, odšla v trgovino, v sobi pa sta spala njuna dojenčka. Ni mu preostalo drugega, kot da je poklical gasilce. K sreči je imel pri sebi telefon …

DIANA JANEŽIČ