Je državni uslužbenec, ki je izjavil, da se upokojenci nimajo bati česa drugega kot matilde, res žalil upokojence?

Po mojem skromnem mnenju ne.

Je pa zato žalil demokracijo v državi, v kateri živim.

Opravičiti se mu ne bi bilo treba penzionistom, pač pa vladajoči državni  strukturi, ki šteje vzpostavitev demokracije, človekovega dostojanstva in njegovih pravic za najvišjo vrednoto osamosvojitvenega procesa.

Takoj razložim, lepo prosim.

Torej: izjava, da se slovenski upokojenci nimajo bati česa drugega kot matilde, namiguje na to, da se tisti, ki še nimajo te sreče, da bi se jim bilo treba bati le matilde, se pravi, da še niso upokojeni, bojijo drugih, sicer ne tako dokončnih, vendar za življenje prav tako usodnih in pretresljivih dogodkov.

Na primer:

In tako dalje. In tako naprej. Vseprisotni strah.

Vidite. Na te in še na vrsto drugih strahov je namigoval gospod Štrovs. Svojo ostro kritiko slovenske politike, ki poskrbi s svojimi ukrepi  za preplašenost ljudstva, je prefrigano zavil v staniol in jo ponudil v glodanje v misli, da so upokojenci tisti, ki se jim vsega naštetega ni treba bati. Zanje da obstaja samo in le matilda, kar je lahko ob vsem, kar se dogaja na sončni strani Alp, ne nazadnje tudi  prava odrešitev ob malce več kot tristo evrih mesečne pokojnine. Srečanje z matildo lahko torej predstavlja celo neke vrste srečo na naš, slovensko samopomilovalni  način.