Arhiv Štajerskega Tednika

Kristina živi v skoraj 500 let stari hiši, ki je zgodovinsko zaščitena. Rodila se je v delavski družini na Studencih, od koder so se preselili v Rošpoh, kjer je očim kupil hišo in nekaj zemlje. Skrbela je za starše in svojo družino. Mož je bil v službi. Je mama dveh hčera in sina, danes pa ponosna babica trem vnukom. V hajdinsko delavnico pletarstva jo vozi taksi. Dokler ni zbolela na srcu, je veliko kolesarila, ker kot pravi, mora biti človek nenehno aktiven, se znati zaposliti in delati tisto, kar ga veseli, kar mu polni baterije tudi v jeseni življenja. Najslabše bi se bilo predati malodušju, se pomilovati, ničesar pa ne narediti za kakovostno preživljanje prostega časa, saj je možnosti veliko. Osnove pletarstva je poznala že od prej, že njen mož je znal odlično plesti, predvsem košare. Ko je ob neki priložnosti obiskala jurijev sejem na Ptuju, se ji je porodila zamisel o tem, da bi ponovno pričela plesti. Sprva ji niso verjeli, da s tem misli zelo resno. Tudi pletar Franc Tekmec ne. Potem pa je v časopisu prebrala, da na Hajdini TD Mitra pripravlja pletarski tečaj. Nekoč so namreč na Hajdini pletli pri vsaki tretji hiši. Tako se je začelo njeno dopolnjevanje znanja iz pletarstva in druženje s Hajdinčani na strokovnih ekskurzijah po lepi domovini Sloveniji in izven njenih meja.

„Doma imam koze, potrebujem košare za travo, za krompir, za sadje. V teh letih, odkar obiskujem hajdinsko pletarsko delavnico, sem se veliko naučila.

Preberite več v Štajerskem Tedniku