Profimedia

Starši današnjega časa vlagajo ogromno energije v to, da bi otrokom zagotovili čim bolj varno in zdravo odraščanje. V trgovinah izbirajo izdelke z oznako bio, skrbno berejo drobni tisk na embalaži, izogibajo se umetnim barvilom in ojačevalcem okusa ter iščejo alternative, ki vsebujejo čim manj sladkorja in konzervansov. Pri pripravi obrokov pazijo, da uporabljajo kakovostne sestavine, nekateri celo investirajo v posebne posode in kuhinjski pribor, da bi zmanjšali stik hrane s plastiko, saj se bojijo, da bi se iz nje sproščale škodljive snovi. Vse to počnejo iz želje, da bi otrok zaužil le najboljše.

Prehrana

10 živil, v katerih je mikroplastika najpogosteje prisotna

A ta skrb se pogosto konča pri trenutku nakupa na spletu. Že en sam klik na pisan oglas z obljubo o »top igrački sezone« ali smešno poceni majici s samorogom iz trgovin, kot sta Temu ali Shein, lahko v nekaj dneh prinese paket, ki ni le darilo, temveč tudi tveganje. V teh izdelkih se skrivajo kemikalije, strupena barvila in mikroplastika, ki lahko pridejo v stik z otrokovim telesom veliko hitreje in bolj neposredno, kot bi si starši sploh kdaj mislili. Tako paradoksalno ravno tisti, ki pazijo na vsako sestavino v loncu, nehote omogočijo, da otrok v roke dobi predmet, poln snovi, ki bi jih v hrani odločno zavrnili.

Mikroplastika: nevidna, a povsod prisotna

Mikroplastika je pojem, ki se sliši skoraj nedolžno, a v resnici označuje drobne delce plastike, manjše od petih milimetrov, ki jih s prostim očesom pogosto sploh ne opazimo. Nastajajo na različne načine: lahko gre za postopno razpadanje večjih plastičnih predmetov, kot so vrečke, embalaža ali igrače, lahko pa so izdelani že namensko – na primer v obliki mikrokroglic, ki se uporabljajo v kozmetiki in čistilih. Ti delci so tako majhni, da jih veter prenaša na velike razdalje, voda jih razširja po rekah in oceanih, v zemljo pridejo prek razpadle embalaže ali gnojil, ki vsebujejo blato iz čistilnih naprav, končajo pa tudi v naših telesih.

Hitra moda, počasne posledice

Shein in Temu vsak teden na trg pošiljata tisoče novih kosov oblačil. Poceni tekstil iz sintetičnih vlaken se hitro obrabi, razpada v odpadke in sprošča mikroplastiko v okolje.

Raziskovalci že vrsto let opozarjajo, da so ti delci praktično vseprisotni. Zaznali so jih v morski soli, v ustekleničeni in pitni vodi, v zraku, ki ga dihamo, pa tudi v sadju in zelenjavi, ki raste na kontaminiranih tleh. Ni več dvoma, da mikroplastika kroži skozi prehranske verige in da jo zaužijemo vsi. Ocenjuje se, da povprečen odrasel človek na leto zaužije več deset tisoč delcev, nekateri izračuni pa govorijo celo o tem, da zaužijemo toliko plastike, kot je tehta ena kreditna kartica na teden.

Še posebej ranljivi so otroci. Njihova vsakodnevna igra se pogosto odvija na tleh, kjer so delci plastike najbolj skoncentrirani. Radi raziskujejo z usti, zato igrače in druge predmete grizejo in ližejo, s čimer mikroplastika neposredno vstopa v njihov organizem. Ker je njihovo telo manjše, je razmerje med zaužitimi delci in telesno maso veliko večje kot pri odraslih. Poleg tega imajo otroci hitrejši metabolizem, kar pomeni, da snovi hitreje krožijo po njihovem telesu. Tudi obleke so problematične: tekstilne vlaknine iz oblačil se ob drgnjenju, potenju in pranju sproščajo v zrak in vodo, od tam pa potujejo naprej v otrokova pljuča in prebavila. Ko enkrat dosežejo črevesje, mikrodelci nase vežejo še druge toksine, ki jih nato prenašajo naprej v kri. Vse to povečuje nevarnost, da se mikroplastika in z njo povezane kemikalije nalagajo v njihovih tkivih in vplivajo na razvoj organov, hormonsko ravnovesje ter imunski sistem. Zato strokovnjaki opozarjajo, da problem mikroplastike ni zgolj okoljski, temveč tudi resno zdravstveno vprašanje prihodnjih generacij.

Nevarne igrače, ki ne bi smele biti na trgu

Veliko skrb vzbuja neposreden stik otrok z igračami in oblačili, ki prihajajo iz nepreverjenih virov. V zadnjem letu je Evropska komisija začela uradno preiskavo proti platformi Temu, saj se je izkazalo, da številne igrače ne izpolnjujejo varnostnih zahtev Evropske unije. Preizkusi z metodo t. i. »mystery shoppinga« so razkrili prisotnost nevarnih ravni ftalatov, formaldehida in težkih kovin v izdelkih, ki so namenjeni najmlajšim. Gre za snovi, ki so v EU strogo omejene ali celo prepovedane, a ko naročamo neposredno s Kitajske, pogosto naletimo na izdelke, ki nikoli niso prestali nobenega nadzora.

Nevarne igrače na dosegu klika

Preiskave so pokazale, da številne poceni igrače s spletnih platform vsebujejo ftalate, formaldehid in težke kovine – snovi, ki lahko resno ogrozijo zdravje otrok.

Ftalati so skupina kemikalij, ki plastiko naredijo mehko in prožno. Najdemo jih v mehkih delih igrač, gumijastih figuricah in celo v dudah. Vplivajo na hormonsko ravnovesje, zmanjšujejo plodnost in povečujejo tveganje za nastanek raka. Formaldehid se uporablja pri obdelavi tekstila, da ta ostane gladek in se ne krči, a pri ljudeh povzroča draženje kože in dihal, ob dolgotrajni izpostavljenosti pa je rakotvoren. Ponekod so bile odkrite tudi nevarne količine svinca in kadmija, ki nimajo kaj iskati v izdelkih, namenjenih otrokom.

Modna industrija tudi skriti onesnaževalec

Poleg tega, da so izdelki lahko nevarni, je modna industrija tudi eden največjih onesnaževalcev planeta. Poceni kosi oblačil, ki prihajajo iz ultra hitre mode, imajo ogromen okoljski odtis, čeprav so za potrošnike na voljo po smešno nizkih cenah. Podjetja, kot sta Shein in Temu, vsak teden ponudijo na tisoče novih kosov, ki jih kupci lahko naročijo z enim klikom. Da bi zadovoljila povpraševanje, proizvajalci uporabljajo ogromne količine vode, kemikalij in energije, pogosto v tovarnah z nizkimi okoljskimi in socialnimi standardi.

Francija je kot prva država uvedla zakon, ki neposredno cilja na tovrstne prakse. Tam so že sprejeli ukrepe, ki prepovedujejo oglaševanje podjetij, kot sta Shein in Temu, predpisujejo okoljske dajatve za vsak kupljen kos in zahtevajo obvezno obveščanje potrošnikov o vplivih oblačil na okolje. Evropska unija je prav tako začela preiskovati platformo Temu, saj se je izkazalo, da ne izvaja ustreznega nadzora nad izdelki, ki jih ponuja evropskim kupcem.

Toda zakonodaja sama po sebi ne bo dovolj. Tudi potrošniki nosimo velik del odgovornosti. Po podatkih fundacije Ellen MacArthur se vsako leto proizvede več kot sto milijard kosov oblačil, več kot polovica pa jih konča na smetiščih v manj kot enem letu. Večina je narejena iz sintetičnih materialov, kot je poliester, ki se razgrajuje desetletja in sprošča mikroplastiko, ki konča v rekah, oceanih in nazadnje tudi v naši hrani. Poceni moda ustvarja iluzijo izbire, v resnici pa nas žene v začaran krog nenehnega nakupovanja, kratkotrajne uporabe in hitrega odmetavanja.

Odgovornost odraslih in izbira prihodnosti

Današnji otroci odraščajo v svetu, kjer je plastika prisotna na vsakem koraku – od igrač, ki jih stiskajo v rokah, do oblačil, ki se jih vsak dan dotikajo njihove kože, od hrane, ki jo zaužijejo, do zraka, ki ga dihajo. So prva generacija, ki živi v okolju, prežetem z mikroplastiko, in tega ne morejo izbrati ali se temu izogniti. Njihovo zdravje in prihodnost sta zato v veliki meri odvisna od odločitev odraslih, ki izbiramo, kaj bomo kupili in kakšne navade bomo oblikovali.

Mikroplastika se skriva v vodi, zraku, hrani, igračah in oblačilih. Otroci so najbolj ranljivi, saj snovi hitreje krožijo po njihovem telesu.

Vsak nakup ni le potrošniška izbira, temveč tudi etična in okoljska odločitev. Ko posežemo po najcenejšem izdelku, ki je na voljo zgolj zato, ker je priročen ali moderen, hkrati sprejmemo tveganje, da bo vseboval snovi, ki lahko škodijo našim otrokom in planetu. Nasprotno pa odločitev za kakovostnejši, preverjen in trajnejši izdelek pomeni podporo drugačnemu sistemu – takemu, ki daje prednost varnosti, zdravju in dolgoročni vzdržnosti.

Mikroplastika se je neopazno zasidrala v vsakdan sodobnega otroštva. Postala je nekakšen tihi sopotnik, ki ga starši pogosto spregledajo, saj se skriva tam, kjer ga najmanj pričakujejo. Toda prav odrasli imamo moč, da se odločimo, koliko prostora bomo dali tej tihi nevarnosti. Meja med zdravjem in tveganjem se postavlja v trgovini, ob vsakem kliku na spletu in pri vsakem darilu, ki ga damo otroku. Če želimo, da bodo naši otroci odrasli v varnejšem in čistejšem svetu, moramo mejo potegniti jasno – v prid odgovornosti, premišljenosti in trajnosti.