Arhiv Štajerskega Tednika

»Marsikaj se je govorilo, marsikaj smo slišali, a verjeli, da bi se kaj takega lahko zares zgodilo, nismo. 24. februarja, ko so v Kijevu odjeknile prve eksplozije, sem bila z družino doma; mož je rekel, naj spakiram najnujnejše in naj gremo. Kmalu zatem sem z enim samim kovčkom in kar v trenirki v avtu sedela s svojima dvema sinovoma, starima štiri in skoraj dve leti, in našim kužkom. Kot veste, moški zdaj ne smejo iz države, zato je mož ostal, kar je bilo za nas še posebej travmatično,« s solzami v očeh pripoveduje temnolasa lepotica, oblečena v rumeno-modro obleko, krojeno s pridihom ukrajinske narodne noše. V Slovenijo je pripotovala kot protagonistka otvoritvenega koncerta na TrojicaFestu v Sveti Trojici, kjer je prvič od začetka vojne znova srečala in nastopila s člani svojega benda.

Begunka kot nekoč prababica

Na beg iz Kijeva se je odpravila takorekoč brez hrane in pijače, saj so bile razmere zelo kaotične. »Vsaka mati ve, kako naporne so že navadne poti z majhnimi otroki, kaj šele v taki situaciji. Prosila sem ju, da me tokrat res poslušata in ubogata, pela sem jima, jima predvajala risanke, ju skratka skušala na vse načine animirati, da nista preveč sitnarila.« Slednjič so preko vmesne postaje v Romuniji prispeli na cilj – v turški Carigrad, kjer živi njena sestra.

Preberite več v Štajerskem Tedniku