Jon Razinger

Pred kamerami bo vodil oddajo Pogovori o prihodnosti, v kateri se bo v času pred parlamentarnimi volitvami v poglobljenih intervjujih srečeval s predsedniki političnih strank.

Širša javnost vas pozna kot nekdanjega predsednika računskega sodišča. Po odhodu z javne funkcije ste že nekaj let vpeti v izzive poslovnega sveta, zdaj pa stopate pred kamere kot voditelj televizijske oddaje. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se odločili, da je čas tudi za takšno izkušnjo?

Odločitev se je pravzaprav zgodila na prošnjo več medijev, s katerimi sodelujemo in pri katerih je dozorela potreba po bolj poglobljeni razpravi s predsedniki in predstavniki političnih strank. Vsi se zavedajo, da se politična situacija bliža vrhuncu pred parlamentarnimi volitvami, in tako mi je bila predstavljena ideja o oddaji. Po temeljitem premisleku sem si rekel: zakaj pa ne? Poglobljeni razgovori se mi namreč zdijo dober izziv.

Je v vas kanček novinarja ali je bila ta odločitev čisto presenečenje – tudi za vas samega?

Na neki način je to presenečenje tudi zame. A svet medijev se mi je vedno zdel privlačen. Ko sem bil študent, sem bil glavni urednik revije, ki smo jo ustanovili v študentski iniciativi v Grosupljem. Revija se je imenovala Reporter in je bila celo vpisana v razvid medijev. Kasneje smo jo seveda ukinili, ker smo se raztepli na različna delovna mesta. Morda je takrat ostalo nekaj malega novinarskega žara tudi v meni.

Desetletja ste bili na drugi strani mikrofona, kot tisti, ki daje odgovore. Zdaj boste na tej strani, ki postavlja vprašanja. Kako bo obrniti vlogo?

Funkcija, na kateri sem bil največ časa, je bila pravzaprav sestavljena iz vprašanj. Revizija ni nič drugega kot postavljanje vprašanj. Tako da sem to na neki način že delal. Seveda pa ne na takšen način in se tudi nimam za novinarja. V oddaji bomo pač poskušali biti radovedni.

Prva oddaja bo na sporedu že ta ponedeljek. Kaj lahko pričakujemo?

Oddaja je zamišljena tako, da se predsednikom političnih strank omogoči dovolj priložnosti, da povedo, katere so tiste ideje, s katerimi bi prepričali volivce, pa tudi kako bi bila po njihovem mnenju videti prihodnost. Absolutno se ne želimo ukvarjati s preteklostjo – te ambicije nimam. Upam, da je ne bodo imeli niti gostje in da nam bodo povedali, kaj bi oni naredili, če bodo bodisi v vladi bodisi v parlamentu; skratka, kako bodo resno sooblikovali slovensko politiko. Radi bi slišali, katere so njihove prioritete, pri čemer si bomo prizadevali dobiti čim bolj konkretne odgovore. Prav to bo moja poglavitna naloga. Dvomim namreč, da je danes kogarkoli mogoče prepričati zgolj s floskulami.

Kulturni nivo političnega diskurza v Sloveniji se iz leta v leto slabša – še bolj izrazito v času pred volitvami. Imate upanje, da je politična razprava o prihodnosti Slovenije lahko kulturna in spoštljiva?

Prav ta oddaja, ki bo temeljila na pogovoru ena na ena s predsednikom politične stranke, bo to omogočila. Namen teh pogovorov ne bo komentiranje, kaj so drugi rekli. Predvsem pa je odgovornost politikov, da povedo – brez zunanjih vplivov –, kaj bodo naredili. Nas zanima vsebina, podkrepljena z argumenti. Kulturni dialog pa je nujen in za to si bomo v oddaji prizadevali.

Kakšen bo kriterij za izbor političnih strank, katerih predsednike boste povabili v oddajo?

Povabili bomo predsednike parlamentarnih strank, za katere se seveda pričakuje, da bodo nastopile na volitvah, in tudi vse tiste, ki v zadnjem času resno izkazujejo ambicijo kandidirati s svojimi listami. Ne glede na to, ali gre za novoustanovljene stranke ali za stranke, ki so se na parlamentarnih volitvah že preizkusile in so presegle tisti famozni prag enega odstotka podpore volivcev.

Jon Razinger

Tudi tokrat lahko pričakujemo nekaj novih obrazov. Se bo nanje težje pripraviti kot na politike z dolgim stažem in že prepoznavnimi načeli ter idejami?

Zagotovo se bo težje pripraviti, a morda bo težko tudi zanje, saj vsi še nimajo izkušenj in dobro razdelanih programov za različna področja, ki nas bodo v oddaji zanimala. Se pa pustim presenetiti – morda bodo prav ti najbolj zanimivi.

Razkrivali boste tudi delčke zasebnosti politikov. Kaže, da Slovenke in Slovence zelo zanima zasebno življenje tistih, ki se nam ponujajo na volilnih lističih.

Pomembno je, da se človeka tudi osebno spozna. Menim, da mora biti vsak politik pripravljen tudi na to, da del svojega življenja razkrije javnosti. Seveda ne v celoti. V naši oddaji bo to odvisno od vsakega posameznika. Ne jaz, ampak ekipa z novinarko Tanjo Divac bo obiskala politika; koliko pa bo želel razgaliti sebe in pokazati tisto, kar mu je zares najpomembnejše, bo odvisno od njega. V vsaki oddaji bomo poskušali prikazati nekaj, česar doslej o nekem politiku še nismo vedeli. Morda bi bile kdaj v prihodnosti zanimive tudi takšne oddaje brez politične vsebine, kjer bi spoznali politika kot človeka z njegovo družino, hobiji in interesi. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj kdo bere, kaj kdo posluša, s kom se druži.

Da spoznamo, kdo so politiki doma, ko oblečejo trenirko?

Seveda. Vsak je najprej človek, ki ima svoje hobije, zanimanja. Vsak izhaja iz nekega okolja, ki ga determinira. Morda lahko nekdo prav s tem lažje razloži, zakaj ima določene politične ideje.

Oddaja se bo imenovala Pogovori o prihodnosti. Katero je ključno vprašanje o prihodnosti Slovenije, ki ga boste zastavili vsakemu gostu?

Pogovori bodo usmerjeni predvsem v prihodnost, tudi vprašanja bodo zastavljena v to smer. Verjamem, da bo marsikdo zdrsnil tudi v kakšno preteklo izkušnjo, a ga bomo poskušali pripeljati nazaj. Zakaj? Preprosto zato, ker menim, da je škoda časa, če se preveč pogovarjamo o preteklosti. Osredotočiti se je treba na to, kaj in kje bo Slovenija v naslednjem obdobju in ne nazadnje tudi v naslednjem desetletju. Politik, ki nima odgovorov na ta vprašanja, po mojem mnenju ne more biti dober politik.

Zanimivo je, da se razprava v volilnih kampanjah vedno osredotoča na dva ali tri aktualne poudarke – nekaj, kar je vezano na aktualno dogajanje. Jaz pa si želim, da se pogovarjamo o ključnih podsistemih v Sloveniji: o zdravstvu, javnih financah, gospodarstvu, svoji konkurenčnosti, položaju Slovenije v Evropski uniji, o vzdržnosti pokojninske blagajne in o socialnih transferjih. Skratka o vsem, kar je ključno za učinkovitost državnega aparata. Skoraj vse politične stranke imajo na teh področjih dobro razdelane programe.

Zato mislim, da bo ta oddaja tudi zanimiv eksperiment, ki bo pokazal, da med strankami vendarle obstajajo razlike in da teza, da so vsi enaki ali celo isti, ne drži. In ne nazadnje – v pogovorih želim od predstavnikov političnih strank izvedeti tudi, s katerim denarjem nameravajo uresničevati svoje cilje.

Vi torej ne boste voditelj, ki bi gostom neprestano skakal v besedo?

Predvsem mislim, da je odgovornost gosta, da pametno porabi čas, ki ga ima na voljo. Naš namen ni izpostavljati, kdo od gostov je hitrejši, pametnejši, močnejši, ampak iz gosta izvabiti tisto, kar je več od volilnih obljub ali floskul. Mislim, da bomo uspešni, če bomo od politikov uspeli izvleči kaj več od, na primer, »potrudili se bomo za skrajševanje čakalnih vrst«. Torej da bomo šli stran od preveč splošnega. Če nam bo to uspelo, bomo pravzaprav naredili izjemno veliko za gledalce. Ta uspeh bo seveda odvisen tudi od gosta. Priložnost bodo imeli vsi – ne nazadnje skoraj nikjer drugje ne obstaja takšen format, da lahko v eni uri razložijo vse, kar želijo povedati.

Pa si boste vseeno dovolili kakšno bodico in pikantnejše podvprašanje?

V oddaji bi seveda radi dosegli objektivnost. Tudi sam sem neopredeljen, ne navijam za nikogar – samo za boljšo prihodnost naše države in za razumen napredek Slovenije. Do nobenega politika nimam ne afinitet ne averzij. Razumem pa njihov poklic in njihovo poslanstvo, ki ga na neki način tudi spoštujem, saj sem s politiki dolgo časa sodeloval. Vem, da marsikdo ne misli nič slabega, številni se trudijo po svojih najboljših močeh.

Bomo pa v oddaji seveda občutljivi na dveh mestih: takrat, ko bo nekdo odgovarjal tako splošno, da bo neprepoznavno, kaj je želel povedati, in takrat, ko bo kdo podajal podatke, za katere je javno znano, da ne držijo.

Jon Razinger

Kako si želite, da bi gledalci oziroma slovenska javnost videli politični prostor po teh trinajstih oddajah?

Želim si, da bodo ljudje lahko razbrali nianse med politiki, programi strank in idejami, ki jih zagovarjajo, ter da se bodo lažje odločili, kako bodo uporabili svoj bon za demokracijo, ko se bodo odpravili na parlamentarne volitve. Te oddaje so na neki način poziv k udeležbi na volitvah in premislek o tem, kaj je za nas res dobro. Če bodo sprožile tudi javno diskusijo o kakšni izrečeni tezi ali obljubi, bom še toliko bolj zadovoljen. Ne nazadnje te oddaje vidim tudi kot priložnost za nekatere politične stranke, ki so manjše ali pa šele v nastajanju, da dobijo svoj čas in prostor, kjer lahko povedo svoje.

Demokracija je namreč tudi to, da različnim idejam, ljudem in iniciativam damo prostor. Politično udejstvovanje vidim kot pogum in kot nekaj, kar je pravzaprav treba promovirati. Cenim ljudi, ki želijo narediti nekaj dobrega, pa marsikje nimajo priložnosti tega povedati. In to priložnost jim dajemo mi.

Govorila sva že o tem, da bomo v oddaji Pogovori o prihodnosti politike spoznavali tudi osebno, saj bo ekipa vaše oddaje preživela dan z gostom. Če bi obrnili kamero – kako svoj dan preživi Tomaž Vesel? Katere rutin se držite, katerih bi se radi znebili?

Bolj kot o kakšnih jutranjih rutinah razmišljam o tem, kako lahko ujamem še kakšno minuto spanja. (smeh) Notorično namreč ne maram zgodnjega vstajanja. To me spremlja že od najstniških let in očitno tu še nisem čisto odrasel. Moj ritem je tak, da sem najbolj kreativen in aktiven zvečer in ponoči, ko se vse skupaj umiri. Takrat lahko ogromno naredim in vedno sem tako delal. Vem pa, da s tem nisem ravno prototip zdravega načina življenja. Grozno bi se rad popravil na tem področju.

Sicer pa dan začnem s pregledom novic vseh medijev, s katerimi sodelujem, pa tudi z novicami drugih medijev. Ko se giblješ v gospodarskih krogih, moraš biti dobro obveščen in si ne moreš privoščiti, da ti nekdo reče: »Si videl danes to in to?« ti pa ne veš, kaj bi moral videti. Temu sledijo različni sestanki. Moj dan je pravzaprav sestavljen iz vsaj dvajsetih sestankov na dan, od tega deset večjih, tako da čas hitro mineva. Kar ga ostane, ga poskušam nameniti hobijem.

Kateri so to? Kaj vam je najbolj sveto?

Ko imam sestanke z zanimivimi ljudmi in če se uspem pred tem sprehoditi po vrtu, da vidim, kaj je narava tisti dan dala – to je zame idealen dan. Veliko bi mi pomenilo, če bi imel čas, da bi se lahko vsako jutro in vsak večer v miru sprehodil po vrtu. Sploh takrat, ko cveti, kar je v mojem vrtu zelo pogosto.

Kot večina moških pa se tudi jaz ne morem upreti temu, da če nekdo brcne nogometno žogo, enostavno moram udariti. Tega otroka imam še vedno v sebi in zelo si želim, da bi bil še enkrat v takšni formi, da bi lahko odigral celo nogometno tekmo – pa čeprav slabo. (smeh)

Na eni strani vas definirajo pravo in gospodarstvo, na drugi pa urejanje vrta in umetnost. Kaj vam da več – red ali ustvarjalni nemir?

Mislim, da znam oboje dobro skombinirati. Na profesionalnem področju zagovarjam red in osredotočenost. Nisem pristaš improvizacije, saj verjamem v dobro načrtovanje in realizacijo. V zasebnem življenju pa sem precej drugačen. Strašno me zanima umetnost. Tako rekoč vse likovne razstave v Sloveniji si ogledam. Če ne uspem iti na otvoritev, grem pa kasneje. Zanima me vsa umetnost – film, glasba in tako naprej. Vrtovi in vrtna kultura me enostavno fascinirajo. V nekem obdobju so moji prsti postali zeleni in mislim, da nikoli več ne bodo spremenili barve. Sploh zato ker sem temu pripravljen nameniti čedalje več časa. Na vrtu me zanimajo razni projekti. Neskončno sem užival, ko smo z otroki pripravili mini pravljično deželo – to je bilo pravo polje kreativnosti. To kreativnost sem poskušal vplesti tudi v delo, zato mislim, da se umetnost in ta mehki del življenja lahko s strogim delom zelo dobro »pogovarjata«.

Katera lastnost pri ljudeh vas najbolj preseneti ali celo razoroži?

Prijaznost. Znam biti zelo zahteven človek, a če kdo pristopi do mene ali do neke težave s prijaznostjo in dobro voljo, v meni sproži strahotno željo po sodelovanju. Mislim, da se da tako največ doseči in tudi sam se tega učim. Čeprav mislim, da je to tudi v moji naravi, saj imam zelo rad ljudi, rad se pogovarjam o ljudeh, ne toliko o sebi.

Je ta oddaja za vas edinstven projekt ali lahko pričakujemo, da vas kamera premami še za kaj več?

To pa zelo dvomim. Na to sem pristal samo zato, ker sem vendarle imel dober vpogled v razne podsisteme države. In tako mi je bilo to povabilo vznemirljivo – tudi zato sem bil primoran prebrati vse programe političnih strank in se poglobiti v njihove obljube. Več od te ambicije pa nimam in že vnaprej se oproščam vsem novinarjem, ki si jih ne drznem imenovati kolegi, saj se čutim kot nekakšen »intruder«. Iz tega bi se kasneje rad čim prej elegantno umaknil, saj verjamem, da je novinarski poklic izjemno zahteven in težak. Ampak glejte, v življenju velja tvegati marsikatero funkcijo. Marsikatero od njih sem si drznil sprejeti, kakšna mi tudi ni bila dana, pa znam preživeti tudi to.