Profimedia

Mladi se vse pogosteje sprašujejo, ali je v svetu podnebnih sprememb, gospodarske negotovosti in družbenih pritiskov sploh prav, da v življenje pripeljejo novega človeka. Odločitev za otroka se je iz romantične želje preoblikovala v eksistencialno dilemo, v kateri se prepletajo občutki odgovornosti, krivde in strahu pred prihodnostjo.

Okoljska zavest: otrok kot breme ali priložnost?

Najmočnejši pomisleki prihajajo iz okoljske sfere. Mladi se zavedajo, da je človeštvo že preseglo meje, ki jih planet še zmore prenesti. Globalno segrevanje, taljenje ledenikov, pomanjkanje pitne vode in množično izumiranje vrst odpirajo vprašanje, ali je prav, da k tej sliki dodamo še eno generacijo. V zadnjih letih so nastala gibanja, kot je BirthStrike, v katerem posamezniki javno razglašajo, da se iz protesta proti podnebni politiki odpovedujejo starševstvu. Njihov namen ni le osebna odločitev, temveč družbeno sporočilo – dokler sistem ne spremeni načina delovanja, ne bodo sodelovali pri povečanju prebivalstva.

Na spletnih forumih in družbenih omrežjih lahko zasledimo iskrene zapise: "Ne predstavljam si, da bi svojega otroka vzgajala v svetu, kjer bodo vojne za pitno vodo nekaj vsakdanjega." Takšna miselnost odraža visoko stopnjo zavesti, a hkrati tudi tesnobo. Otrok, ki je bil nekoč simbol upanja, postaja v teh razpravah potencialna žrtev prihodnjih katastrof.

Ekonomija: otroci in stanovanjska stiska

Okoljska vprašanja pa niso edina ovira. V Sloveniji kar od 40 do 45 odstotkov mladih med 25. in 34. letom še vedno živi pri starših. Vzroka nista razvajenost ali podaljšana mladost, ampak visoke cene nepremičnin, nizke plače in nestabilne zaposlitve. Par, ki si ne more privoščiti niti najema stanovanja, kaj šele nakupa, težko razmišlja o družini.

Ob tem je realnost sodobnega dela vse prej kot prijazna družinskemu življenju. Dolgi delovniki, prekarne oblike zaposlitev in nenehna dosegljivost prek digitalnih orodij pomenijo, da so starši pogosto na robu izgorelosti. Če dodamo še stroške vrtcev, pomanjkanje fleksibilnih oblik dela in slabo razvito podporo za mlade družine, postane odločitev za otroka ekonomsko tveganje.

Profimedia

Družbeni pritisk in kulturni premiki

Družbeno vzdušje je v zadnjih desetletjih doživelo velik premik. Medtem ko so nekoč otroci veljali za nujno življenjsko nadgradnjo, danes marsikdo v starševstvu vidi dodatno obremenitev. V javnosti so prisotne zgodbe o pomanjkanju kadra v šolstvu, o preobremenjenih starših in družbenih sistemih, ki jim ne zmorejo slediti.

Hkrati se je spremenila podoba družine. Jedrna celica z dvema otrokoma in hišo z vrtom ni več edini model. Mnogi se odločajo za enega otroka, kasnejše starševstvo, posvojitve ali alternativne oblike skupnosti. To po eni strani prinaša več svobode, po drugi pa zahteva več premisleka.

Otroci kot smisel, ne kot problem

Kljub vsemu pa veliko parov ostaja pri odločitvi za starševstvo. Njihov pogled je drugačen – otroci niso dodatno breme, ampak razlog za upanje. Pravijo, da prihodnost potrebuje novo generacijo, ki bo morda bolj ozaveščena, bolj empatična in bolj pripravljena na izzive kot današnja.

Psihologi ob tem opozarjajo, da otroci prinašajo tudi psihološke koristi. Čeprav starševstvo ni lahko, mnogim daje občutek smisla in povezanosti, ki ga sicer v individualizirani družbi pogosto pogrešamo. Vrednote, kot so skrb, toplina in ljubezen, se v odnosu do otroka prepletajo na način, ki presega zgolj materialne pogoje.

Profimedia

Strah in upanje z roko v roki

Vprašanje, ali je danes še smiselno imeti otroke, zato nima enoznačnega odgovora. Za nekatere je odpoved starševstvu izraz odgovornosti do planeta. Za druge je odločitev za družino kljub vsemu najboljši odgovor na krizo – saj pomeni vero v prihodnost.

Razprava odpira širša vprašanja: kakšno družbo gradimo, ali omogočamo pogoje, v katerih si mladi lahko zamislijo družino, in predvsem – ali ustvarjamo svet, v katerem bodo otroci želeli odrasti.

Kam naprej?

Če želimo, da bi starševstvo v prihodnosti znova dojemali kot možnost, ne kot breme, bo treba ukrepati na več področjih. To pomeni resne podnebne politike, bolj dostopno stanovanjsko politiko, stabilnejše zaposlitve in prožnejše družbene sisteme, ki podpirajo mlade družine.

Dokler teh pogojev ne bo, se bo vprašanje »ali je še smiselno imeti otroke« vedno znova vračalo v razprave med mladimi pari. In dokler bo tako, bo starševstvo ostalo preplet strahu in upanja – osebna odločitev, ki presega posameznika in odpira temeljno razpravo o prihodnosti naše družbe.