Arhiv Štajerskega Tednika

Oče Smiljan in mama Suzana še zdaj komaj verjameta, da sta z malim Vidom še konec januarja bivala v dvesto let stari hiši, ki je ves čas po malem grozila, da ne bo več zmogla kljubovati zobu časa in se bo sesedla sama vase, danes pa odslužene cimprače ni več, saj so jo pridne roke dobrih ljudi porušile in na njenem mestu vlile ploščo za novo hišo.

Pohištvo razpadalo od vlage

A pojdimo od začetka. Smiljan je svojo rojstno hišo vzdrževal in obnavljal, kolikor so mu pač finančne zmožnosti dopuščale. Preuredil je sobo, vgradil kopalnico in nova okna, lesena tla zamenjal z betonskimi, nabavil pohištvo. »A kaj, ko vse to delo ni imelo dolgotrajnega učinka; hiša ni bila grajena za današnje bivalne navade, poleg tega je bila streha že tako razmajana in polomljena, da je ob vsakem dežju zamakalo in vlažilo stene, da je omet kar odpadal z njih. Pihalo je skozi vsako špranjo, hiše se ni dalo ogreti, smrdelo je po vlagi, pohištvo je razpadalo …« pripoveduje in dodaja: »Že tako z ženo nisva zdrava, življenje v takih razmerah bi se gotovo kmalu začelo poznati tudi na Vidovem zdravju.«

Zdravstvena kalvarija

Zaradi zdravstvenih težav namreč Vasletova ne hodita v službo. 47-letni Smiljan je invalidsko upokojen, 45-letna Suzana, ki ima 12 let delovne dobe, pa prejema socialno pomoč. Težave z ledvicami so se pri Smiljanu pojavile, ko je bil star komaj 15 let in je živel skupaj z mamo in njeno kmečko pokojnino, leta 1996 pa je moral zaradi kronične odpovedi ledvic na dializno zdravljenje. Začelo se je dolgotrajno in stresno čakanje na presaditev ledvice. Prvo transplantacijo je dočakal šele po dolgih sedmih letih, a mu usoda še kar ni pustila, da bi si oddahnil in mirneje zaživel. »Ledvica se ni obdržala, zato smo čez tri leta postopek ponovili, takrat na srečo uspešno.

Preberite več v Štajerskem Tedniku