Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V petek, 16. junija, so se v  Gostišču na Loki zbrali nekdanji dijaki Učiteljišča v Novem mestu. To je bila predzadnja generacija učiteljev v dvajsetletnem obdobju delovanja. Kasneje je bilo šolanje tega kadra usmerjeno na pedagoški del Gimnazije Novo mesto. Šolanje učiteljiščnikov je trajalo pet let in so lahko po končani maturi pričeli delati kot razredni učitelji. Odšli so poučevat na več kot petdeset šol.

Prisotnih je bilo 41 učiteljiščnikov, ki so v svojem popoldanskem programu obiskali Gimnazijo Novo mesto, kjer jim je prof. Natalija Petakovič predstavila zgodovino in sedanji utrip šole. Spomin izobraževanja je bil živ, saj so še vsi vedeli, v katerih učilnicah so bili. Ob prihodu v večjo predavalnico in podstrešno knjižnico je vsem na obraz priklical izraz čudenja. Tega takrat ni bilo, so rekli. Tam, kjer je danes fitnes center, je bila naša učilnica, so porekli.

Obiskali so še park Deklice z rastočo knjigo, Knjižnico Mirana Jarca, Dolenjski muzej in se napotili kasneje še na sprehod do Pumpnice. Večerja in nato: «Povej, se še spomniš ….« Spomini! Vprašanja in načrtovanje. Zbornik, da!

Mesto se je dodobra spremenilo, so porekli tisti, ki niso bili v času šolanja meščani. Teh je bilo večina! Nič ni bilo čudnega, da so med mladimi v mestu zbujali pozornost. Meški dijaki so hoteli imeti neko nadmoč, kar pa je bilo težko. Prvi sneg v jeseni 1962 je pripravil prvo prestižno kepanje in ribanje s snegom. Učiteljiščniki so bili tu močnejši, niso se pustili in tako nekako postavili ravnotežje.

Kasneje je steklo dobro sodelovanje na urah marksizma, športa, poezije … Lutkarstvo je bila s prof. Dušanom Modicem domena skupine učiteljiščnikov. Odigranih je bilo preko 200 lutkovnih predstav. S prof. Marjanom Dobovškom je živelo taborništvo, kar se je zlasti čutilo na taboru na Valeti pri Portorožu. Omenili so tudi oder mladih s prof. Božo Podrgajs in Alenko Bole Vrabec. Šport, zlasti rokomet, je bil v mestu domena učiteljiščnikov. Dijaki, ki so prihajali iz Brežic, so med prvimi pričeli igrati košarko in rokomet. Prof. Jože Glonar je iz njihovih vrst sestavljal najboljše atlete in atletinje (Špilar, Bavdek, Padovan, Jaklič, Vogrinc, Kotnik, Hude, Penko, Žagar … ). Pravili so, da so pogrešali šolsko glasilo in še kaj. Tudi kmetijsko prakso so opravili na tedanjih ekonomijah. Koristno, ali ne? Nekako obvezno je bilo delo v mladinskih brigadah. B oddelek je bil v gozdovih Radohove vasi.

Za obiskovanje učiteljišča so se odločali sami in z nagovori učiteljev po vsej Dolenjski in Beli krajini. Bili so nekako izbrani, saj je bilo kadrovanje v učiteljske vrste nekako usmerjeno. Bivanje jim je omogočil takratni internat v Šmihelu, Bršljinu in na Kapitlju. Ni bilo lahko, se spominjajo. Nadzorovane ure učenja! Na kosila so hodili v dijaško menzo.

Učitelj mora verjeti v spremembe, se vsaj zavedati, da so možne, sicer ne bi bil učitelj. Izobraževanje otrok je namreč neprestano spreminjanje osebnosti mladostnika. Učenje povzroča rast mladostnika intelektualno in osebnostno. Priznati je treba, da je učenje največja avantura, ki jo doživljamo. Nastaja nekaj boljšega, odličnega, kakovostnejšega. Ali ni to fantastično? Druženje v delu, da bi dosegli nekaj novega.

Gotovo je učiteljski poklic nekaj odgovornega, zahtevnega. Zahteva stalno rast v pripravi. Še danes se trdi, da je dober tisti učitelj, ki shrani celoletne priprave, naredi nove, boljše koncepte in izpeljave zanimivih ur. Manj predavanja, več reševanja problemov, ki jih spoznajo učenci, prinaša zanimivejši pouk. Pouk, raje poduk, tistih spoznanj, ki so neznanke v procesu poučevanja. Ocenjevanje! Kaj bi izgubljali besede okoli te materije šol. Bistveno je znanje za reševanje problemov, ki jih pred nas postavlja družba in čas, v katerem živimo.

Vedeti moramo, da se otroci moralnosti, prijaznosti, ne naučijo nič drugače kot se naučijo matematike, fizike, kemije ali jezika. V odgovornega človeka dozorijo tako, da posnemajo odrasle, predvsem tiste pogumne starše, ki imajo močna načela socialnih vrednot, ki so temelj družbe. Vrednote in avtoritete, ja, tiste, ki so vabile, te so nekoč bile ogledalo šol.

Učimo se celo življenje. Človeštvo je v svoji zgodovini nakopičilo toliko znanj, da jih nihče ne more zajeti v celoto. Zato so knjige! Tam so znanja, ki jih učitelji razlagajo svojim učencem. S poseganjem na polico in pregledovanjem neznanih pojmov se učimo, utrjujemo znanja.

Življenje je svet pravil. Upoštevanje teh pravil, avtoritet in vrednot je prepuščeno času dozorevanja v človeka odgovornega sedanjosti.

V pogovorih je bilo slišati, da so svoje poslanstvo dosegli. Bili so učitelji generacij mladih ljudi, ki so zgradili naš svet, ki temelji na tem, da mladostnik odklanja nesmisle in gradi svet zase, družino in družbo. Faktografska znanja le v taki meri, da dopolnjujejo spretnosti, ki jih od vsakega po njegovih sposobnostih zahteva delo.

Generacija učiteljev, ki se je izobraževala v letih 1963 – 1967 na novomeškem učiteljišču je s petjem ob torti »zborniku spominov« že desetič sklenila srečanje srečnih in zadovoljnih ljudi. Vračajo se domov k svojim družinam, da jim zapojejo tisto; Veselimo se, mlada nam je duša - Gaudeamus igitur,  v spodbudo, da se bodo učili za življenje in z mislijo dneva: «S knjigo v rokah do dragulja v srcu«, dopolnjevali svoj smisel.

Galerija

Arhiv Lokalno.si