Lidija Markelj

Pohval je bil deležen tudi na nedavnem srečanju z ministrom za delo, družino in socialne zadeve Luko Mescem v dolenjski prestolnici in Đani odkrito pove, da mu veliko pomenijo in mu dajejo spodbudo. Želi upravičiti pričakovanja, predvsem pa želi biti zgled svojemu 9-letnemu sinu, ki je osnovnošolec.

»Nekaj bi rad dosegel za sina, zanj se trudim. Želim si, da bi dokončal šolanje in dobil službo ter nekaj dosegel,« pove Đani Stojanović, ki z družino živi v romskem naselju Žabjek. Žena je pod skupno streho pripeljala še štiri otroke iz prejšnje zveze, dva sta že polnoletna. Imajo svojo leseno barako, »a če se bo dalo, bi nekoč vzeli kak kredit, kupili hišo ali kak bivalni vikend, da bi imeli še kaj zemlje in bi kaj pridelali. Rad bi se izselil iz naselja,« razkrije dolgoročne načrte.

Da Đani dela, ima velike zasluge Matic Vidic iz novomeške Inštituta Svetilnik, prof. filozofije in univ. dipl. teolog, ki Romom iz Žabjeka pomaga že nekaj let. Med njimi je tudi naš sogovornik. Đani je sam prišel do njega in rekel, da ne more več tako životariti, da si želi delati in biti koristen.

Ob 6.30 na delu

Lidija Markelj

»Videl sem, da je zaupanja vreden in tako se je začela najina skupna pot. Ponosen sem na Đanija, da hodi v službo in je dober komunalni delavec. Je pa res, da je treba Rome stalno spodbujati in jih motivirati, tudi Đanija, saj pridejo krize,« pravi Vidic, ki ima sedaj na spisku 15 Romov, ki bi se radi zaposlili, a ni zainteresiranih delodajalcev.

Đani, ki ponosno nosi zeleno uniformo komunale, vsak dan zgodaj vstane in je ob pol sedmih na delovnem mestu. V službo se pripelje z avtom. »Čistim mestne ulice, pločnike, ceste, tudi plevel po pokopališčih, grabim listje, praznim koše itd. Delo je razgibano, rad delam v naravi, predvsem pa sem vesel, da so me v kolektivu lepo sprejeli, to mi res veliko pomeni. Upam in želim da me zaposlijo za nedoločen čas, to bi mi pomenilo varnost, in bil bi tudi zgled za ostale Rome, da se izplača potruditi,« pripoveduje sogovornik, ki redno prihaja v službo - za razliko od mnogih Romov.

Če ne more, se opraviči in napove svojo odsotnost. »Nekateri hodijo v službo en teden, dva meseca, nato nehajo in to je problem. Razumem, da jih podjetja potem nočejo,« pravi Đani.

Pohvale in posmehovanje

Seveda se kot Rom na delovnem mestu srečuje z različnimi pogledi okolice, a na to se Đani prav dosti ne ozira. »Vsak te vidi in si misli svoje. Mnogi mimoidoči me obgovorijo, pozdravijo, pohvalijo, tudi novomeški župan, in to mi je všeč, dobro se počutim. Drugače je med Romi v naselju,« pripoveduje.

Nekateri se mu posmehujejo in se iz njega norčujejo, češ, kaj dela, ko pa bi z denarnimi podporami in z več otroki dobil več. Plača res ni velika, »a živim od svojega dela, prej sem od socialne pomoči in občutek je drugačen. Opravim službo, grem domov, še doma kaj postorim, pa je dan mimo. Država mi tudi trga od plače, ker odplačujem kazni in kršitve cestno prometnih predpisov, kar mi ni všeč. A ko to poravnam, mi bo ostalo več,« razmišlja Đani, ki je v OŠ Bršljin končal osnovno šolanje, zaposlen pa ni bil.

Delovna družina

Je pa celotna družina Stojanović nekaj posebnega, kar se tiče zaposlovanja. Sogovornik ponosno pove, da je oče delal v Novolesu, stric je v policijskih vrstah, teta dela v OŠ Bršljin, tudi njegova žena je nedavno dobila službo in je čistilka v novomeški Qlandiji.

»Z dvema plačama, čeprav majhnima, bo lažje. Si pa res želim redne zaposlitve,« pove Đani, ki živi med Romi, dela med »civili«. Po končani službi v komunali zanj še ni konec delovnega dne. Njegova naloga je tudi, da razvozi domov dekleta iz romskega naselja, ki obiskujejo novomeške srednje šole. To stori tudi zjutraj pred službo.

»Nekaj nas dela v naši družini, nekaj tudi v naselju. Če bom vztrajal jaz in ostali, bomo daleč prišli. Želim priti do pokojnine,« pove Đani.

Delo je rešitev

Da so taki svetli primeri v romskih naseljih, kot je Đani, pomembni in da jih mora biti vsaj nekaj deset, da bodo zadeve premaknili, pove Matic Vidic, ki Đaniju in še mnogim novomeškim Romom stoji ob strani. Še kako se zaveda, kako pomembno je, da Romi, »ki so zlorabljeni in uničeni«, sami sebe ovrednotijo, dobijo samozavest, da postanejo koristni in družbeno aktivni.

Samouresničijo pa se lahko le z delom, ne s socialnimi podporami, zato jim morata ob strani stati tudi občina in država, z njimi pa je treba delati individualno in z mentorji, je prepričan Vidic. Počasi, korak za korakom, bo lahko vse drugače …