Kot pravijo raziskovalci, pogoji spominjajo na tiste pred tako imenovanim Maunderjevim minimumom – obdobjem, ki je trajalo sedemdeset let, od leta 1645 do leta 1715. Takrat je nastopila mala ledena doba. Eno je gotovo: vrhunci sončeve aktivnosti niso več to, kar so bili. To bi se lahko izrodilo v zime, kakršne so se vrstile v času Maunderjevega minimuma, ko je v Londonu zmrznila reka Temza in se je sneg ponekod obdržal vse leto.

Nekateri znanstveniki ocenjujejo, da bi nižje temperature lahko pomenile propad vremenskih sistemov – obstajale naj bi od 10- do 20-odstotne možnosti, da se bomo v naslednjih štiridesetih letih znašli znotraj ledenodobnih razmer. Lani smo bili priča Nasinim opozorilom, da se s Soncem dogaja nekaj nenavadnega, letošnje leto pa naj bi bilo vrhunec enajstletnega cikla. Kazalec uborne aktivnosti je število sončevih peg – sončni maksimum namreč pomeni veliko sončevih peg in pogoste nevihte, ponavljajoč se vsakih enajst let. Vsaj v teoriji.

Resničnost je veliko bolj zapletena – astronomi, ki sončeve pege preštevajo že stoletja, potrjujejo, da cikel ni popolnoma pravilen. Podobno stanje so opažali v času Maunderjevega minimuma, ko so v obdobju tridesetih let opazili manj kot petdeset sončevih peg. Za primerjavo: običajno število znaša od 40.000 do 50.000 sončevih peg.

Nasin fizik Dean Pesnell pa ima drugačno razlago. Pravi, da gre za sončev maksimum z dvema vrhuncema, kakršna sta bila maksimuma v letih 1989 in 2001. Takrat je sončeva aktivnost v dveh letih narastla, upadla in znova narastla. Podobno naj bi se dogajalo zdaj, saj je število sončevih peg narastlo leta 2011 in nato upadlo leta 2012. Ali se bo njegova razlaga izkazala za pravilno, bomo videli ob koncu leta.