Arhiv Štajerskega Tednika

Ker jim niso prisluhnili, nas vse skupaj čaka veliko prometnih preizkušenj, urejanje cestnega gordijskega vozla bo dolgotrajno in zelo drago. To se zgodi, ko politika preglasuje stroko. »Veliko razmišljam o celotni problematiki, a ugotavljam, da smo se začeli o tem zares na glas pogovarjati šele zdaj. 13 ali 14 let nas nihče ni klical, pred 14 leti smo opozarjali, da če ne bomo ukrepali na prometnem omrežju, bomo imeli čez deset do 15 let hude težave. In to so bile prerokbe, ki so se zdaj uresničile. Niso nas poslušali, rezultate vidimo vsak dan na cestah. Jamrati po navadi začnemo šele, ko vidimo, da nekaj ne deluje. No, zdaj smo na točki, ko smo začeli zares na glas tarnati. Pri razvoju cestnega omrežja zamujamo vsaj deset let. Čez noč ne bo mogoče storiti ničesar, mehki ukrepi lahko pomagajo omiliti težave do največ 20 odstotkov, za preostale težave bodo potrebni koreniti in temeljiti ukrepi.«

Tovornjakov za 150-kilometrsko kolono

Po Liparjevih besedah tako imenovana trajnost ni popolna rešitev. »Celostna rešitev mora obsegati ves promet, prišli smo do točke, ko je treba nekaj narediti na prometnem omrežju. Spomnimo se črnega 8. junija letos, ko je Slovenija obstala. Zakaj? Vzrok je bil tranzitni promet. Najbolj obremenjen je 5. koridor, ki gre proti severovzhodu, po njem po naših cestah na dan pelje od 11.000 do 12.000 tovornjakov ali še celo veliko več. Če bi jih postavili v kolono, bi bila dolga vsaj 150 kilometrov. Ideje, kot je ta, da bi dali te tovornjake na vlak, pa bomo rešili vse probleme, nimajo nobene osnove. Naše železnice preprosto nimajo kapacitet za kaj takega, tudi drugi tir tega ne bo rešil. Kaj nam torej preostane? Bog pomagaj, nekaj bo treba narediti pri širjenju cestnega omrežja in zdaj je skrajni čas.«

Kje so obstale ideje o tripasovnicah?

Preberite več v Štajerskem Tedniku