Arhiv Štajerskega Tednika

Kot otrok je bila navdušena nad pogledom na ladje, danes stoji na krovu večtonske tovorne ladje kot prva častnica. Ambiciozna 30-letna Urška Veber si želi poveljniškega mesta. Življenje in delo prve častnice na krovu smo pobližje spoznali v Ivanjkovcih, kjer jo je gostilo tamkajšnjo turistično kulturno društvo. Urška Veber, katere korenine segajo tudi v Prlekijo, natančneje v Ivanjkovce (od koder prihaja njena mama), sicer prihaja iz Savinjske doline, iz Braslovč. Daleč od morja, se pošali prva častnica velikih tovornih ladij, torej po rangu takoj za poveljnikom, ki se je že kot otrok navduševala nad pogledom na ladje. A tisti »preblisk«, da bi delala na ladji, je dobila v srednješolskih letih. Tako je po končani srednji strokovni in poklicni šoli v Celju šolanje nadaljevala na Fakulteti za pomorstvo in promet. Pred šestimi leti pa se je rjavolaska kot sveža diplomantka, inženirka navtike, prvič vkrcala na ladjo MV Tamar v lasti ladjarja Splošne plovbe. Kot kadetinja se je na njej urila in izobraževala več kot leto dni; toliko je namreč trajala njena prva resna plovba.

Želi si postati poveljnica

Danes je prva častnica ladij z brutonažo 3.000 ton ali več, ki si v načeloma moški posadki vedno zna zagotoviti avtoriteto. »Doslej je bila samo enkrat v 20-članski posadki poleg mene še ena ženska, pa še to zgolj dva meseca,« pove Vebrova, a hkrati poudari, da razlik med moškimi in ženskami – vsaj na ladji – ni. Kolikor ve, je na Splošni plovbi poleg nje še eno dekle, pri tujih ladjarjih pa morda dela še nekaj predstavnic nežnejšega spola, tudi s poveljniškim činom. Biti poveljnica je velika Urškina želja, do najvišjega mesta pa ambiciozni 30-letnici manjka izkušenj: »Odkrito povedano, upam, da bom čim prej postala poveljnica. Sedaj kot prva častnica plujem že dve leti, imam opravljeno licenco za poveljnika, ustrezno izobrazbo, vendar mi manjkajo še izkušnje.«

Čeprav v delu in življenju na ladji nadvse uživa in ima še velike načrte, je že sedaj trdno odločena, da če bo družina, ladje ne bo: »Po mojem mnenju to dvoje ne gre skupaj … Preveč časa si zdoma, že tako težko vzdržuješ stike s prijatelji …« Urška namreč dve tretjini leta preživi na ladji. Biti pomorščak tako ni služba ali poklic, temveč način življenja, poudari.

Njeno delo je zelo dinamično, polno izzivov, nadvse zahtevno in odgovorno. Začne se že ob štirih zjutraj, in to vsak dan – ne glede na to, kateri dan je v tednu.

Preberite več v Štajerskem Tedniku