Arhiv DL

»Dogodki so namenjeni starejšim, ki jim želimo tako spremeniti vsaj en dan, saj vemo, da so mnogim dnevi monotoni in samotni. Kot opažamo in kot mnogi od njih sami povedo, starejšim največ pomeni druženje,« pravi Ana Kalin, koordinatorka programa Starejši za starejše v Društvu upokojencev Brežice, ki so ji za uspešno delo v tem programu nedavno podelili malo plaketo Zveze društev upokojencev Slovenije.

Ta program je v društvu začela voditi leta 2011, pred njo je bila koordinatorka Ida Križanec. V Društvo upokojencev Brežice je prišla iz Posavskega muzeja Brežice, kjer je delala prek javnih del kot asistentka slepi osebi. Ko je z upokojitvijo končala delo v muzeju in se je potem včlanila v brežiško upokojensko društvo, so jo zaradi njene človeške topline, različnih znanj, izkušenj in izpričane delovne zavzetosti upokojenci s svojo predsednico Jožico Sušin sprejeli z odprtimi rokami, v katerih pa so, če temu tako rečemo, že imeli spisek nalog, ki bi jih radi zaupali novopečeni članici. Ana Kalin je sprejela dobrodošlico in delo v društvu.

Rojena Šentjernejčanka živi v Brežicah, kjer je bila tudi zaposlena. Prva poklicna znanja je pridobila na novomeški gostinski šoli, na kuharski smeri, ko je poleg pouka v šoli kot vajenka delala prvo leto na gradu Otočec, naslednje šolsko leto, 1967/1968, pa že v Brežicah v podjetju Posavje. Hitro je spoznala, da je kuharstvo ne samo vihtenje kuhalnice, ampak tudi prenašanje težkih stvari po stopnicah v nadstropja, ki ni prizaneseno krhkim dekletom. V podjetju Posavje se je potem zaposlila in delala v gostinski enoti, v kolodvorski restavraciji in potem v na novo odprtem hotelu Turist. Ker je ob delu končala ekonomsko šolo, se je iz gostinske enote po petih letih preselila v »pisarno«, fakturni oddelek, tam je delala triindvajset let, do takrat, ko so podjetje Posavje lovke novodobnega kapitalizma posrkale v nastajajoči Jankovićev trgovinski sistem Mercator. Potem ko je Posavje propadlo, je imela dvanajst let svojo trgovino, drogerijo. Toda tudi v Brežice so prišli veliki trgovci, nastala so nakupovalna središča, in v takih razmerah njena trgovina ni bila več konkurenčna. Nadaljevalo se je z že omenjenimi javnimi deli v Posavskem muzeju.

Vodenje programa Starejši za starejše v Društvu upokojencev Brežice je le eno od tistega, kar dela kot prostovoljka. Je namreč tudi tajnica Društva za zdravje srca in ožilja Posavje, članica občinskega odbora za družbene dejavnosti, sveta Posavskega muzeja Brežice, med drugim pa sodeluje tudi pri pripravi strategije starosti prijazne občine. Je tudi amaterska igralka, članica kulturne skupine Jagodni izbor pri Društvu upokojencev Brežice. V marcu so tako nastopili s premiero komedije Ura življenja avtorja Rudija Mlinarja in potem še z eno ponovitvijo, pred to komedijo so uprizorili že dve Mlinarjevi igri. Igralstvo ima, kot pravi, v sebi po očetovi in mamini strani, saj je oče nastopal v Šentjerneju v ljubiteljski igralski skupini, ki je izvajala tudi operete, v operetah je kot ljubiteljska igralka nastopala tudi mamina sestra iz Radeč.

Ana Kalin bi se očitno težko odrekla čemur koli od naštetega, ampak vsega se je nabralo že toliko, da so ji dnevi prekratki. »Razmišljam, da bo nekaj treba zmanjšati, ker včasih kar nimam časa zase in za družino. V hiši živi poleg mene z možem tudi hčerka z družino in rada sem z njimi,« pravi Ana Kalin, ki ji dneve lepšajo tudi vnuk in vnukinji. Poleg tega je protiutež njenemu »birokratskemu« delu tudi delo na domačem vrtu.

Ana Kalin tako ustvarja poleg niti med člani svoje generacije tudi niti, ki spletajo trdno vez med generacijami. Prav povezovanje generacij je tudi po njenem mnenju potrebno bolj kot kdaj prej. Že omenjeno družbeno izključenost starejših bi se morali truditi zmanjševati; odpraviti jo bo pač težko. »Starejši smo kar malo zapostavljeni. Marsikdaj smo upokojenci predstavljeni kot izkoriščevalci v družbi. Mislim, da smo bili včasih kot družba med seboj bolj solidarni. Kako se mlajša generacija obnaša do starejše, pa je veliko odvisno tudi od vzgoje doma,« je prepričana. Rečeno drugače, mladi bodo počeli, kar vidijo in slišijo početi starejše. Zato nemara Ana Kalin počne še nekaj kot prostovoljka društva upokojencev. »Beremo pravljice otrokom v prvem in drugem, včasih tudi tretjem razredu Osnovne šole Brežice. Ob branju se tudi veliko pogovarjamo,« pravi Ana Kalin, vesela številnih prisrčnih risbic, polnih iskrene zahvale, ki jih je dobila za darilo od malih šolskih poslušalcev in so zdaj razpostavljene po steni njene društvene pisarne.