V središču pozornosti slovenske javnosti so bili te dni trije ponoreli psi. S svojim grozovitim dejanjem so zasenčili vsa druga politično–gospodarsko-kriminalna dejanja v državi. Zdaj iščejo krivca in našli so ga v kmetijskem ministru. Le–ta naj bi bil odgovoren za pasji kriminal. Še čudno, da za pasje mesarjenje ne krivijo prejšnje vlade, Milana Kučana, partizanov, ki so po novih zgodovinskih epohalnih odkritjih novodobnih barvnoslepih zgodovinarjev sodelovali s Stalinom, ali morebiti slovenske nogometne ekipe, ki je premagala ruske nogometaše in si tako priborila nastop na svetovnem nogometnem prvenstvu. V tej naši alpski pravljici, v tem našem svetilniku na vrhu Evrope, je vse mogoče. Načrtovalci in graditelji novih stadionov pozabijo na pomožna igrišča, na stotine stanovanj v državni lasti je praznih, dijaki čez noč ostanejo brez brezplačne malice, ustanovljen je slovenski FBI, v zaporu na Dobu pa je premalo prostora.

A kaj bi o tem.

Preberite še ...

· Gospodarstvo

Na Socialni kmetiji Korenika gre ekološko kmetijstvo z roko v roki s socialnim podjetništvom

Tukaj so trije prijetni dnevi. Kulturni praznik, pust in valentinovo. Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada bodo hitro pozabljeni, če si jih bo sploh kdo zapomnil. Za širši krog državljanov so nezanimivi: ne kradejo, ne lažejo, pod kirurškimi noži ne spreminjajo svoje fizične podobe in kaj naj, lepo vas prosim, počne ljudstvo z dobrim pisateljem ali pesnikom, z uspešnim baletnim plesalcem ali s priznanim in znanim režiserjem. Naj si ga odpelje domov in naj tam posluša njegove samogovore o nesmislih, kot so: poglabljanje vase, pravičnejši in lepši svet, duhovnost pred materialnostjo. Navlaka, ki se je ne da niti pojesti niti popiti, z njo se ne moreš povzpeti na družbeni lestvici, celo na dan spomina na mrtve se z njo ne moreš sprehajati po pokopališču in vzbujati zavist.

Zato pa imamo pust. Marsikdo bo najbolj izvirna maska, če ostane takšen, kakršen je. Človek si že tisočletja prizadeva za drugačno podobo, a iz sebe ne more narediti človeka. Nekje globoko v njem živijo demoni, ki si jih upa pokazati na dan norčavosti. Za pusta. Takrat smo vsaj nekaj ur nekdo drug. Smo, kar bi želeli biti. Poznam ljudi, ki se že desetletja preoblačijo v opice, kot da to že ne bi bili vse življenje.

Imeli smo gregorjevo pa smo ga nadomestili z valentinovim. Zdi se nam imenitnejše, ker je prišlo k nam čez veliko lužo. Od tam, kjer vse vrednotijo z denarjem. Od tam, kjer slepo sledijo kapitalu. Tudi v ljubezni. Naj bo bogat, pa četudi mlad, razmišljajo mladenke, godne za možitev. Daleč je že čas, ko so otroci za gregorjevo iskali piškote po grmovju, sladkarije, ki so ostale ptičkom od njihove svatbe. Zdaj je vsega dovolj v velikih nakupovalnih središčih. Na policah so čokoladni srčki, na policah so plišasti srčki kot nadomestilo za to, kar smo imeli včasih ljudje v prsih. In tam smo imeli srce kot simbol dobrega, lepega, plemenitega in če smo za koga rekli, da nosi srce na dlani, smo hoteli povedati, da gre za dobrega človeka. Danes bi takšnega človeka razglasili za norca.