Republika Slovenija je bolna, vsi udje politične oblasti imajo neozdravljivo bolezen – zelo je hudo: bolni so voditelji, njihovi pomagači, bolno je ljudstvo, vse je bolno in težko ozdravljivo. Bolne so besede, ki so zapisane, izgovorjene po medijih, bolni so vsi ki so dolžni obveščati, učiti in voditi ljudstvo. Bolna je misel, ki ustvarja dogodke, ocenjuje in določa cilje

Obljubljena pravljica o čudoviti deželi, kjer naj bi se cedila mleko in med in kjer bi živelo srečno ljudstvo, se ni uresničila. V 20 letih so samovšečni in pogoltni politični voditelji dovolili, da je podedovano in pridelano bogastvo izginilo – poniknilo v žepih novih lastnikov, tajkunov, ki so v procesu prehoda na nov družbeni red izkoristili svoje kriminalne potenciale. Na »zakonit« način so kradli premoženje, prirejali in ponarejali dokumente in na goljufiv način prevzemali nekoč uspešna podjetja. Razvrednotili in uničili so razvijajoče gospodarstvo in uničili so vse človeške vrednote, ki so bile pridobljene v zgodovinskih obdobjih, ko so se kalile ideje po svobodi, samostojnosti in ne hlapčevstvu. Nekoč svoboden delavski razred je bil ponovno porinjen v nekakšen »mezdni« odnos, postali so zopet lastnina, ki jo vladajoči razred lahko maksimalno izčrpava, zavrže in celo iztrebi. Nove kapitalistične vrednote niso bile primerne za večino ljudi, všečne so bile tisti peščici naroda, ki so bili tvorci novega slovenskega kapitalizma. Ni to nostalgija na včeraj, to je pokazatelj na današnje stanje, na revščino, ki kriči že zelo blizu, pokazatelj na obubožano in izčrpano gospodarstvo, pokazatelj na nekakšno brezpravno obdobje, to je čas dvojnih meril in to je tisto obdobje, ko ljudstvo nikomur več ne verjame in ne zaupa vladajoči eliti.

Preberite še ...

· Prehrana

Kako ohranjati vitalnost v poletnih mesecih?

Vse v naši domovini je bolno in to je slaba popotnica za naše vnuke. Številke o naši udeležbi pri odločanju o strateških vprašanjih so zelo nizke, kakor tudi so nizke številke, ki kažejo naše zaupanje vladi. Jeza, razbijanje in kritiziranje je premalo, da bi naši domovini povrnili zdravje, naša domovina rabi nekaj bolj konkretnega, verjetno nekaj takšnega, ki bo bolelo in treznilo naše glave. Pa še nekaj, sram naj bo tistega, ki zapušča bolnega, sram naj bo Golobiča in ministre, ki so izstopili iz vlade – to počnejo samo slabiči, ki se ustrašijo izzivov in ki vržejo predčasno puško v koruzo. Po mojem znanju je to kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

In kdo bo rešil zmedeno ljudstvo: Janša, Novi obraz, morda Evropa – to niso naši rešitelji, ker tudi njim ne zaupamo, rabimo nove izkušnje, takšne, ki spreminjajo miselnost, ki odpirajo nove poglede, odkrivajo realnost današnjega časa in na razvalinah postavljajo nove temelje, nove cilje. To ne bo enostavno – hudo bo, padale bodo žrtve in vse bo drugače. Upajmo, da ne bo preveč ne človeško, da ne bo tekla kri, da ne bo morije.

Rešitev vidim v spremembi miselnosti – misel je tista, ki na podlagi novih spoznanj ustvarja in vodi k novim zmagam.