Arhiv NTRC

Ustavno sodišče je namreč odločilo, da so sklepi vlade in ministrice za izobraževanje Simone Kustec o šolanju na daljavo neveljavni, saj podaljšanja veljavnosti ukrepov niso bila ustrezno objavljena v Uradnem listu. Vladi je Ustavno sodišče dalo tri dni časa za ukrepanje, sicer se bodo šole vrnile k pouku po starem. Medtem je vlada na dopisni seji popravila napako in ponovno izdala odlok o zapiranju vseh šol ter ga objavila v Uradnem listu.

Na sklep Ustavnega sodišča se je odzvala strokovna svetovalna skupina za covid-19 in menila, da naj bo odpiranje šol za otroke s posebnimi potrebami individualno glede na to, kakšne so diagnoze teh otrok, ali gre za šole, kjer so otroci v zavodu, in tudi glede na pričakovanja otrok in staršev. »Nujna je dobra priprava šol na sprejem učencev, ki bodo lahko naredile vse za preprečitev vdora virusa in za takojšnjo zamejitev izbruha, če bo do njega prišlo,« so zapisali.

Družini v boj za pravice otrok

Ustavno sodišče je omenjeni sklep oblikovalo na osnovi pobude za oceno ustavnosti odloka o zaprtju šol. Pred približno mesecem dni sta ga vložili dve družini v imenu svojih dveh otrok, ki obiskujeta osnovno šolo s prilagojenim programom. Ena od predlagateljic je Celjanka Duška Milovanović, mama 10-letnega Bora, ki ima redko gensko napako, zaradi katere bo vse življenje potreboval pomoč. Vsakodnevno se sooča s številnimi izzivi, ki jih prinaša skrb za Bora, a vsega, kar mu je omogočalo obiskovanje OŠ Glazija, mu doma ne more zagotoviti. Pri otrocih s posebnimi potrebami je pouk drugotnega pomena v primerjavi s številnimi obravnavami in oblikami pomoči, za katere so zdaj prikrajšani (fizioterapija, delovna terapija, terapija v bazenu, logopedske in psihološke obravnave). Starši nimajo niti ustreznih specialnih znanj niti učnih materialov in pripomočkov, potrebnih za prilagajanje učenja njunim specifičnim potrebam in primanjkljajem.

»Žalosti me, da so šole že toliko časa zaprte in da v tem času odgovorni niso iskali rešitve vsaj izvajanje določenih terapij, ki jih ti otroci potrebujejo. S zaprtjem šol naši otroci nimajo enakih možnosti kot na primer predšolski, ki še vedno imajo terapije v razvojnih ambulantah zdravstvenih domov, šoloobveznim pa niso omogočene, saj naj bi jih izvajali v šolah.«

Kaj pa posledice?

To traja že več mesecev in posledice bodo nepopravljive. »Tisti, ki imajo hujše gibalne težave, bi morali terapije imeti večkrat na teden. Teh so že sicer imeli premalo in smo starši iskali dodatne možnosti. Ironija je, da lahko Bora še vedno vodim samoplačniško na terapije, sistemsko pa teh ne more dobiti,« se nelogičnim ukrepom čudi sogovornica, ki jo veseli dejstvo, da je sedem ustavnih sodnikov od osmih podprlo njihovo pobudo in da so se strinjali, da so otroci prikrajšani. Pobudo podpirajo tudi številni drugi starši, ki tako kot Duška ugotavljajo, da je treba nekaj narediti za dobrobit svojih otrok, se aktivirati in se ne jeziti le na socialnih omrežjih.

In kako odgovarja na pomisleke, da bi odpiranje šol za otroke s posebnimi potrebami pomenilo novo žarišče okužb? »Teh otrok je malo glede na celotno šolsko populacijo in tudi oddelki so majhni. Navsezadnje je treba pretehtati sorazmernost ukrepov, na kar smo opozorili tudi v pobudi, kjer ugotavljamo, da je zaprtje šol za otroke s posebnimi potrebami očitno nesorazmerno s pričakovanimi koristmi glede širjenja epidemije.«

Da tudi Bor pogreša šolo, ugotavlja njegova mama, saj jo zjutraj sprašuje, ali bosta zamudila v šolo. Zato je odločena, da bo pravico iskala še naprej, da otroci s posebnimi potrebami ne bodo odrinjeni na rob družbe. »Njena kakovost se vidi po tem, kako ravna s svojimi najšibkejšimi člani,« še opozarja Duška Milovanović.

Foto: osebni arhiv