Arhiv NTRC

»Vse stvari, ki jih počnem, so zelo povezane, prepletene. Pred leti sem bila osredotočena predvsem na igro, a je na koncu dneva prišel občutek, da nekaj manjka. Zdelo se mi je, da kot ›zgolj‹ igralka ne morem v polnosti živeti v skladu s tem, kar čutim, da je moj pravi smisel. Zaželela sem si več kot zgolj nastopati pred kamero in oživljati značaje, ki sem jih igrala. Vedno bolj je v meni rasla želja po razumevanju zgodbe resničnih ljudi in dogajanja na terenu ter po tem, da bi bila še pristnejša in verodostojnejša,« pravi Valentina Plaskan, ki se je z novinarstvom vzporedno ukvarjala ves čas, a nikoli ni bilo časa, da bi bilo na prvem mestu. Ko se je to na neki točki spremenilo, se mu je z veseljem v celoti posvetila.

Dve leti in pol ste bili novinarka in voditeljica osrednje informativne oddaje na Planetu TV. Od novembra ste voditeljica oddaje Osebno z Valentino Plaskan. Zagotovo je to korak naprej v vaši televizijski karieri.

V vlogi novinarke in voditeljice informativnega programa sem zelo uživala. Sem namreč deloholik in obenem zelo radovedna. Zanimajo me zgodbe, ki spreminjajo naše dojemanje sveta, kot ga poznamo. Posameznik, ki ne da skozi novinarskega »drila«, kot imenujem pripravljanje dnevnih televizijskih novic, ko je treba biti ves čas na preži in se v trenutku odzvati na dogajanje, zagotovo težje razume novinarstvo. Takšen tempo in pritiske oseba sicer zelo težko zdrži dolgo, zato ima to delo omejen rok trajanja. Vse izkušnje, ki sem jih pridobila, mi zelo koristijo pri ustvarjanju pogovorne oddaje. V njej imam možnost, da posameznike, ki tako ali drugače vplivajo na naš vsakdan, sprašujem o stvareh, ki se mi zdijo pomembne. Obenem sem namreč tudi urednica, kar ima seveda ogromno plusov, hkrati s sabo nosi tudi izdatno odgovornost in ogromno dela.

Kot študentki psihoterapije vam tovrstno znanje najverjetneje še posebej prav pride pri delu.

Psihoterapijo sem vpisala vzporedno z magisterijem iz govora na AGRFT, a mi zanjo trenutno zmanjkuje časa. Zagotovo to še ni končana zgodba, takšna znanja me bogatijo in navdihujejo ter mi izdatno koristijo pri delu. Že od nekdaj me namreč zanimajo človeška psiha, duša, naši vzvodi delovanja, zakaj nekaj delamo in zakaj nečesa nikakor pod nobenim pogojem ne bi storili. Vse to se prepleta v tem, kar počnem.

Verjetno se zaradi tovrstnega ozadja lažje poglobite v zgodbe …

Zagotovo je to še eden od mehanizmov, ki mi omogoča neko drugačno točko razumevanja in sprejemanja. Z iskrenim veseljem prisluhnem tistemu, kar morda na prvi pogled ostaja skrito. Ljudje smo namreč lačni dobrih, zapletenih zgodb, iz katerih črpamo navdih. V srednjem veku so v krčmah, ki so bile stičišča, kjer so se ljudje srečevali in izmenjevali informacije, z velikim zanimanjem prisluhnili potujočim trgovcem, ki so v kraj prinesli najrazličnejše novice. Kasneje so to vlogo prevzeli mediji. Čeprav so nekatere oblike medijev v zatonu, njihove vsebine niso. Spreminjajo se le načini njihovega sporočanja. Lačni smo dobrih zgodb in mislim, da se to ne bo končalo, dokler bo obstajalo človeštvo.

Kaj vas pri delu najbolj vrže iz tira?

V vsebinskem smislu nikoli ne ostanem brezbrižna do krivic, ki se dnevno dogajajo ljudem, ki zanje niso popolnoma nič krivi. Grozljivo je spremljati, kako neizprosen sistem včasih posrka vase in v svojih zobeh zmelje povsem nedolžna življenja, celo otroška. In še huje je videti, kako nepomembni s(m)o včasih v očeh družbe posamezniki, ki nimajo pravih priimkov ali zvez. Takšne tragične zgodbe me najbolj bolijo.

Na takšne in še vrsto drugih nesmislov opozarjate v oddaji Radio Ga Ga, kjer si kot imitatorji privoščite marsikaterega politika. Kako se je začelo vaše sodelovanje s Sašem Hribarjem?

Najprej bi rada poudarila, da me nikoli nista zanimala imitiranje in tovrstno nastopanje. Sašo Hribar mi je po spletu okoliščin ponudil sodelovanje v svoji ekipi. Bilo mi je v veliko čast. Radio Ga Ga je pač kultna oddaja, ki jo pozna in s katero je odraščal marsikateri Slovenec. Saša Hribarja in njegovo neusahljivo ustvarjalnost zelo spoštujem. Je eden redkih, ki si upa vedno nastaviti kritično ogledalo tudi tistim, ki so na oblasti, ne glede na to, ali prihajajo z levega ali desnega političnega pola. Najprej sem se vživela v lik Tanje Žagar, ki sem jo nekaj časa posnemala po telefonu. Sodelovanje je se je okrepilo do te mere, da me je povabil v studio. Rekla sem, zakaj pa ne. To je bil tudi izziv drugačne vrste. Do takrat so bili poslušalci vajeni le »moške ekipe«. Priznati moram, da predvsem kakšnemu poslušalcu ni bilo povsem vseeno, da je zdaj v skupini tudi ženska. Z drugimi imitatorji sem se dobro ujela, tudi poslušalci so se navadili name.

Celoten intervju si preberite v Novem tedniku (20. 1. 2022).