75-letni Sukumaran Menon že štiri leta živi le od kruha in vode.

Menon je leta 1995 vse prihranke vložil v kos zemlje, kjer je zgradil družinsko hišo.

Vsako jutro se v indijskem mestu Bangalore usede na isto klop ob parku, posvečenem Mahatma Gandhiju, »oborožen« le z dežnikom. Na klopci nato od osmih zjutraj pa do šestih zvečer gladovno stavka proti vladi, ki mu je, kot pravi, ukradla zemljo. Napisov s parolami nima – le sedi na klopci v upanju, da bo nekega dne pravici zadoščeno. Slepo namreč verjame, da se bo njegova vztrajnost obrestovala, kot se je njegovemu junaku, Mahatma Gandhiju.

Menon je leta 1995 vse prihranke vložil v kos zemlje, kjer je zgradil družinsko hišo. Posest pa mu je vzela država in jo mastno prodala naprej, družino pa so na silo izselili. Menon je vrsto let iskal pravico na sodiščih, a brez uspeha. Denarja več ni, Menon pa še vedno spremlja, kaj se dogaja na njegovi odtujeni posesti. In čeprav je zaradi gladovnega stavkanja šibkega zdravja, je odločen, da vladi ne bo popustil.