Arhiv NTRC

V osrednji temi v tiskani izdaji Novega tednika objavljamo tudi analizo "komunikacije" občin z občani, dotaknili smo se tudi tega, ali so ljudje, ki so iskali informacije v zdravstvenih domovih, sploh dobili povratno informacijo in kako hitra je ta bila. Pišemo tudi o tem, da smo v času, ko je komunikacija z ljudmi pomembna, pozabili na pravilno komunikacijo s starejšimi. Vse podrobnosti v tiskani izdaji Novega tednika, kjer je članek objavljen v celoti. 

Komunikacija je odsev razmer v družbi, pravi Brane Gruban, eden največjih slovenskih strokovnjakov na področju komunikacije in prvi Slovenec, ki je v Los Angelesu pridobil mednarodno akreditacijo za komuniciranje. Ne skriva kritike trenutne ravni komunikacije v Sloveniji, predvsem v odnosu države do ljudi v času epidemije. Strategijo komunikacije označi celo kot »zavoženo«.

»Razkroj vrednostnega sistema je v zadnjem desetletju povzročil, da se je komunikacija poslabšala. Na žalost se tudi stroka na to ni znala ustrezno odzvati.«

Kje je rešitev?

Dojeti moramo, da gre pri komunikaciji za stroko. Verjetno nihče ne bi dovolil, da bi ga operiral kar nekdo z ulice. Pri komuniciranju operiramo vsi, posledice sicer niso tako krvave, vendar niso majhne. Vsi opažamo, da so začeli prevladovati slabi odnosi, govorice, zmeda, panika in predvsem nezaupanje. Kot mi je kolega omenil pred časom – tudi smrt. Vidimo, da se je tudi zaradi slabe komunikacije dvignila cena epidemije, kar kaže, da se s temi stvari ni pametno igrati.

Kaj je izvorna težava?

Preberite še ...

Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Moramo ločiti informiranje od komunikacije. Če bomo to znali, potem se bomo znali odzvati na izziv poslabšanja komunikacije. Informiranje je začetek komunikacije, torej je treba vzpostaviti mehanizem povratne zanke. Enako velja za komuniciranje z javnostjo, ki ga mnogi napačno enačijo z marketingom.

Je komunikacija z državljani predvsem v času epidemije enosmerna komunikacija, ki ni ravno zgled?

Usodno vprašanje. Vse, kar se je dogajalo do zdaj na tem področju, spada k posredovanju informacij in ne h komuniciranju. Enosmerna komunikacija ima resno past. Sporočila za javnost so zelo hitra, ker dosežejo velik krog ljudi. Posledica je, da so informacije lahko napačne, zmotne ali zavajajoče, ker v ta proces prejemniki niso vključeni. Torej obstaja tveganje, da bodo prejemniki sporočila zavračali, kar se tudi dogaja. Enosmerne informacije imajo ves čas značaj ukazovalnosti in zgodilo se je to, da so naletele tudi na gluha ušesa.

Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.