Milan Glavonjić

Prvi dnevi so bili najtežji – neprespane noči, bolečina in tišina, ki je pritiskala na dušo. Zdelo se je, kot da ji je spodneslo tla pod nogami. A kljub vsemu je v sebi čutila, da se ne sme vdati. Da mora vstati. In res je vstala – najprej v mislih, nato v dejanjih.

Zdravnike je poslušala zbrano, spraševala in se odločala zavestno. V vsakem koraku zdravljenja je videla upanje. Njena volja je postajala močnejša iz dneva v dan. Kljub utrujenosti ni izgubila nasmeha. V ljudeh okrog sebe je iskala oporo in jo tudi našla. Verjela je, da bolezen ne določa njenega bistva. Pogumno je sprejemala vsak izziv, vedoč, da gre za potovanje, ne za konec. Še preden je sploh kaj povedala o sebi, medtem ko skupaj z njeno mamo in novinarsko kolegico Tanjo sedimo v dnevnem prostoru starševske hiše na vzpetini, med grički, poraslimi z vinsko trto in sadnim drevjem, na Tanči Gori nad dragatuško kotlino, je bilo z obraza 37-letne Sabine Košele razbrati jasno sporočilo: da je – kljub zahrbtni bolezni – z vsakim dnem močnejša.

Ko je zbolela, je dobila odpoved

»Stara sem 37 let, nezaposlena, mama dveh otrok – 14-letnega sina in 12-letne hčerke,« pove. Sin je strasten nogometaš, trenira pri NK Bela krajina in sanja, da bo nekoč tako uspešen kot Jure Balkovec. Hčerka je članica Lokostrelskega kluba Paradoks in sledi uspehom olimpijke Žane Pinterič. Oba otroka sta globoko povezana z mamo, ki jima pomeni varno zatočišče, oporo in vir topline – čeprav se sama bojuje s kruto boleznijo.

S partnerjem sta se razšla kmalu po rojstvu otrok. »Ni se več dalo. Bil je posesiven, ljubosumen, v vsem me je omejeval. K nikomur nisem smela stopiti. To vam pove dovolj,« pravi Sabina. Zato je morala pobrati šila in kopita ter z otrokoma poiskati zavetje pri svojih starših, ki so hišo na Tanči Gori gradili več kot desetletje, preden so se vanjo preselili iz Črnomlja. »Hiša je skromna, a polna topline, ljubezni in vztrajnosti – vsega, kar otroka najbolj potrebujeta,« se spominja trpkega življenjskega obdobja.

Milan Glavonjić

V pekarni na Loki je delala šest let. Po poklicu je kuharica, pekla je piškote in sprejemala naročila. A redne zaposlitve ni dočakala. »Ko so izvedeli, da sem zbolela, so mi rekli, da bodo trgovino zaprli, in mi dali odpoved. Pa so jo res zaprli? Ne vem. Nisem se zanimala,« skomigne z rameni. Tisti čas bi najraje pozabila.

Zatrdlina na vratu in obisk pri zdravnici

Prvi simptomi so se začeli že lansko poletje, a jih ni prepoznala kot znake bolezni. Čeprav se je močno potila in je imel pot oster, neprijeten vonj, se ni počutila tako slabo. Vendar je bilo nočno potenje tako močno, da si je morala včasih dobesedno ožemati majico. Začela je hujšati, a je mislila, da je to zaradi hoje – ostala je brez avtomobila in je morala v službo pogosto peš.

»Kaj, če bi vseeno obiskala zdravnico?« so se ji porajale misli, posebej oktobra, ko se je je nekaj lotevalo. Mislila je, da se je prehladila. Zdravnici je pokazala zatrdlino na vratu, ki jo je otipala pred približno poldrugim letom, a se prej nanjo ni ozirala. Rekla si je: saj me ne boli, nič me ne ovira, verjetno je samo kakšno maščobno tkivo. A zdravnica jo je napotila na preiskave. Odstranili so ji del tkiva in ga poslali na analizo. Diagnoza: rak bezgavk.

Milan Glavonjić

To je bilo novembra lani. 27. decembra je bila sprejeta na onkološki oddelek, prejela prvo kemoterapijo in tudi biološka zdravila. Tam je ostala sedem dni, pri naslednjih petih kemoterapijah pa po tri dni. Zdaj prejema zdravila v obliki injekcij in tablet. »Zdravljenje s kemoterapijo v četrtem stadiju bolezni je končano. Diagnoza: Hodgkinov limfom, klasični, mešanocelični tip, ki je v večini primerov ozdravljiv. Zdaj čakam izvide konzilija. Če so zasevki ubiti, je dobro, če pa ne, me čaka še obsevanje,« je pogumna Sabina, ki kljub vsem težavam svojima otrokoma ostaja skrbna mama.

OZRK Črnomelj je za družino Košele odprl transakcijski račun za donacije, s katerimi želijo urediti bivanjske razmere. Tu so vsi potrebni podatki: TRR SI56 02430-0019277148 s sklicem SI00 2025, Rdeči križ Slovenije, Območno združenje Črnomelj, Kolodvorska cesta 34, Črnomelj, namen pa Odpri srce družini Košele.

Zase ne potrebuje ničesar

»Skrbim samo, da bo njima čim boljše, da jima bo toplo, da bosta imela osnovne razmere za življenje,« pravi. V spodnjem delu hiše so živeli skupaj z babico Marijo, ki se bo upokojila letos, in upokojencem dedijem Edom. Korona jih je »ločila« in od takrat sta otroka večinoma v podstrešnem, neopremljenem stanovanju, brez kopalnice in radiatorjev. Stene večjega dela podstrešja so gole.

»Kar zmrazi me, ko se ozrem proti njim. Občutim praznino, ki ni samo fizična – kot bi se vanjo ugrezala tudi notranja nemoč,« pove. Prostor pozimi ogrevajo z električnimi pečmi, če mraz premočno pritisne, odprejo vrata spodnjih prostorov, da se vsaj malo toplote dvigne v podstrešje. Okna so stara in slabo tesnijo, toplota hitro uhaja, vlaga pa prihaja noter. Kljub vsemu imata otroka v svojih sobah vsaj rabljeni pisalni mizi in računalnik. Nekaj druge opreme – sedežna garnitura, omare – so jim podarili dobri ljudje. A posebna oblika stanovanja in nizki stropi podstrešja ne dopuščajo, da bi vanj postavili še kaj. »Želja nas vseh je, da bi podstrešje dokončno uredili, da bi bilo primerno za življenje, da bi imela otroka topla tla, kopalnico, ogrevanje, toplo vodo. A kako naprej?« se sprašuje Sabina, ki je po treh mesecih ostala brez nadomestila z zavoda za zaposlovanje. Od preživninskega sklada prejema le dodatek za otroka, saj ji nekdanji partner preživnine ni plačeval redno.

Sin si je zaželel nogometne čevlje

Da v svojih težavah ni sama, je Sabina občutila že kmalu po tem, ko je zbolela. Svojo zgodbo je zaupala znanki Rozaliji, ki je prav tako bolna – in prav ona je sprožila prvi dobrodelni klic. Izpolnila je sinovo željo po nogometnih čevljih. Deček, ki je nekaj časa treniral judo in bil, sodeč po medaljah na steni, zelo uspešen – podobno kot njegova sestra lokostrelka –, je tako dobil svoj prvi pravi par nogometnih čevljev. Kupil mu jih je znani novomeški fotograf Robert Kokol. V akcijo pomoči so se vključili tudi črnomaljski Rdeči križ, številni posamezniki in gostinci.

Milan Glavonjić

»Šport je drag špas,« pravi babica Marija. Otroka je treba vsaj trikrat na teden voziti na treninge, ob koncih tedna pa na tekmovanja. Poleg tega je treba plačevati vadnino, štartnine in opremo. »Ko je hčerka začela z lokostrelstvom, ji je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje, ki sodeluje v programu Športnik, dodelila 400 evrov za opremo in 100 evrov za priprave. Eno leto so ji plačevali tudi vadnino,« je za pomoč hvaležna Sabina. Ob koncu pogovora pa Marija še doda: »Imeti bi morali pri hiši vsaj eno kravo, saj otroka na dan popijeta veliko mleka – kar je razumljivo. In kruha pojesta tudi veliko. O drugi hrani pa raje ne govorim.«

Stiska te družine ni edina – a je boleče resnična. Pomanjkanje osnovnih bivalnih razmer, negotova prihodnost in bolezen, ki vse še otežuje, so breme, ki ga nobena mati ne bi smela nositi sama.