M. L.

Jana in Franc Kolman sta ekonomska migranta. Tako kot mnogi naši rojaki sta iz domače Sevnice tudi onadva odšla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na delo v tujino »za nekaj let«, toliko, da nekaj zaslužita, potem pa gresta nazaj. Ampak čas v Nemčiji se je raztegnil v desetletja in zdaj je v Augsburgu njun drugi dom ter hkrati resnični dom njunih dveh odraslih hčerk in sina. Vračata se v sevniške kraje, v katerih je njen Žurkov Dol in njegov Boštanj. V sevniški knjižnici smo pred kratkim lahko prisluhnili pogovoru z njima in tudi z njuno hčerko Ingrid, ki ga je vodila direktorice knjižnice Anita Šiško.

Težki začetki

Njuna prva leta Nemčije so bila težka, res težka. Imela sta majhno hčerko in prebivali so v najetem stanovanju, ki je bilo v vseh pogledih komaj primerno za življenje. Voda v pipi na hodniku, stranišče na hodniku, eno za več ljudi, stene neizolirane. Nemci so se iz takih hiš izselili v boljše, da pa stavb le ne bi podrli, ampak bi z njimi še služili, so jih oddajali v najem »gastarnajtarjem«. Jana in Franc sta se sčasoma preselila na boljše.

M. L.

Zakaj v Nemčijo

Tisti, ki raziskujejo slovenske oziroma jugoslovanske ekonomske migracije v tujino, zlasti v Nemčijo, so izvedeli, da so naši ljudje odhajali »ven« ne samo s trebuhom za kruhom, ampak tudi zato, ker je bilo to takrat moderno. Nekaj podobnega vsaj malce velja tudi za Franca Kolmana. On je odšel v Nemčijo prvi, in sicer sam. V Sloveniji je delal na železnici, ko se je pokazala priložnost za odhod v tujino, pa je v Novem mestu obiskoval kratko šolanje za kovinarski poklic, kar je plačevalo po meddržavnem sporazumu podjetje iz Augsburga. Po končanem usposabljanju je prek slovenskega zavoda za zaposlovanje odšel v Augsburg. »Ampak prvo leto sem v Nemčiji zaslužil manj kot prej doma,« je povedal Franc.

Stric

Ob tem, ko ga je razočarala nizka plača, ga je glodala še neka druga, daleč večja skrb. »V začetku, ko sem bil v Nemčiji, sta bili žena in hčerka doma v Sloveniji pri moji mami. Potem je žena prišla v Nemčijo, hčerka pa je ostala v Sloveniji. In potem mi je hčerka rekla stric. To pa ne gre – in potem sva jo vzela k sebi v Nemčijo,« je povedal Franc pred kratkim v Sevnici. O tej družinski razseljenosti pripoveduje Jana v zgodbi, ki jo je po njenem pripovedovanju zapisala Marijanca Ajša Vižintin in objavila v knjigi Slovenske selitve v socializmu. Knjigo je uredila Marina Lukšič Hacin in so jo predstavili na omenjenem pogovoru v sevniški knjižnici, v kateri sta knjižna junaka Jana in Franc Kolman nastopila v živo pred rojaki.

Drava Augsburg

Slovenski delavci so bili po prihodu v Nemčijo v tej državi v začetku nepovezani. Dlje kot so bili tam, bolje so se spoznali. Nemčija je po dvostranskem sporazumu z Jugoslavijo organizirano novačila v Sloveniji ljudi, ki bi se zaposlili v tovarnah v Nemčiji. Tako je prišlo v tujino na začasno delo vse več Slovencev. S podporo takratne Jugoslavije so za slovenske otroke dobili dopolnilni pouk slovenščine, potem ko je že delovala taka srbohrvaška šola za jugoslovanske ekonomske migrante. 4. maja 1979 so ustanovili Slovensko kulturno-športno društvo Drava Augsburg.

Domovina

Jana in Franc Kolman sta zelo dejavna v Društvu Drava. Društvo je imelo v začetku več sekcij, med njimi folklorno, kegljaško, dramsko in šahovsko. Članski osip, ki spremlja menjavo generacije slovenskih izseljencev, je pripeljal do tega, da so v društvu zdaj organizirano dejavni samo še folklorni plesalci. Plešejo iz sezone v sezono, ne dajo se, celo več, gojijo trdne stike s kulturniki iz Slovenije z Obale. Tako jih korenine, ki so jih pognali na nemških tleh, čeprav jih zalivajo po slovensko, vse močneje priklepajo na tla njihove druge domovine, bogatejše v nekaterih pogledih, a ne v vseh. Naredili so si domovino Slovenijo v Nemčiji, naredili so si jo, kolikor so le mogli.

Arhiv DL