DK

Družina Munda iz Prerada velja za glasbeno družino, ki že več generacij tako ali drugače razveseljuje ljudi. Viktor je izjemno ponosen, da so mu ob njegovi 80-letnici dobra dejanja in dejstvo, da je sam preko glasbe v dobrih šestih desetletjih razveselil ogromno ljudi, vrnili na prav poseben način. Ob polnoči so ga, kot je to v teh krajih navada, presenetili sorodniki, a tudi številni sosedje, prijatelji, lovci, gasilci, glasbeniki ... Skupaj z njim je njegov rojstni dan, 22. junija, pričakalo več kot 120 ljudi: »Še dan prej sem igral pri sosedih, nisem obešal na veliki zvon, da imam naslednji dan tudi sam rojstni dan. Pa so vsi vedeli in so me res presenetili in razveselili. Zame je bil to zelo lep, nepozaben dogodek.«

Viktor harmoniko igra polnih 64 let, letos je obeležil še en poseben jubilej, na polenškem Prazniku žetve je zaigral 60. leto zapored. Le prvi dve leti, ko je bil praznik organiziran drugače kot danes, ni bil del tega.

Kakšnega posebnega glasbenega izobraževanja Viktor nima, ko je začenjal, sploh ni bilo učiteljev diatonične harmonike. Nekaj znanja je pridobil pri enem ljudskem godcu, drugače je samouk. Na svoj način, zelo praktično, je znanje o tem inštrumentu prenašal tudi na druge.

Enemu možakarji igral na dveh porokah

Razlika tako v opremi kot načinu igranja nekoč in danes je zelo velika. Ko je Viktor začenjal, so igrali na stare inštrumente, brez ozvočenja. Na mnoge gostije so hodili peš ali s konji, danes je seveda vse drugače. Skupaj z bratom, ki je igral trobento, in prijateljem je igral tudi sam na svoji poroki. V vseh teh letih je zaigral na kar 1.056 porokah. Enemu znancu je igral dvakrat, najprej, ko se je poročil s prvo, nato pa še z drugo ženo.

V vseh teh letih se je jasno nabralo zelo veliko raznolikih dogodivščin. V spomin se mu je vtisnil dogodek iz Šentjurja. S prijateljem sta bila dogovorjena, da pride ponju na železniško postajo ženin, ki pa ga ni bilo. Nekaj časa sta čakala, nato pa sta se sama odpravila iskat hišo. Najprej sta se ustavila pri napačni, sosedovi, kjer k sreči nista zaigrala, saj je prav tisti dan tam nekdo umrl. Poroko so sicer izpeljali, a brez glasbenega dela pred samo hišo: »Pripravila sva že vse, da bi zaigrala, ko sva za vogalom videla mrliča. Še dobro, da nisva!«

Viktor je igral tudi v tujini, v Nemčiji, Avstriji, na Češkem ...

Več v Štajerskem tedniku