Jacksoni: »Želimo si, da bi ljudje naše pesmi peli tudi čez deset let«
Pet fantov iz Brkinov in s Krasa ne skriva velikih ambicij. Jacksoni ne želijo biti le še ena glasbena zgodba, ki za trenutek zablesti in izgine.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Želijo ustvarjati pesmi, ki ostanejo. Pesmi, ki jih ljudje prepevajo še leta pozneje. Njihov zvok je mešanica sveže energije in nostalgije, je zvok, ki nagovarja vse generacije.
Pravijo, da jih najbolj žene trenutek, ko ljudje pod odrom pozabijo na skrbi, pojejo z njimi in začutijo tisto pravo primorsko toplino.
Zato kot Aktualovi kandidati pogumno stopajo na Laško Glasbeni poligon, kjer se skozi različne izzive borijo za nastop na odru letošnjega festivala Pivo in cvetje Laško.
Skupino Jacksoni sestavljajo Matej Križman, Jan Mihalič Tomažič, Grega Mezgec, Marko Čekada in Alan Petaroš, mi pa smo se pogovarjali z Janom in Matejem.
Razkrila sta, kako je iz prijateljstva nastal bend, zakaj verjameta v njihov “žur zvok” in zakaj si želita, da bi si jih ljudje zapomnili še dolgo po tem, ko se glasba ustavi.
Kako bi se Jacksoni predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Jacksoni smo pet fantov, ki jih združujejo ljubezen do glasbe, do žura in do tega, da ljudem naredimo res dober večer. Naš cilj je na oder prinesti tisto največjo zabavo, ki si jo ljudje še dolgo zapomnijo. Da ne gre samo še za en koncert, ampak da ljudje domov odnesejo neko posebno energijo.
Ste bili najprej prijatelji ali je najprej nastala skupina?
Ja, v bistvu smo bili najprej prijatelji. Vsi prihajamo iz istih krajev, iz iste vasi oziroma iz istega konca, tako da se poznamo že od malih nog. Potem sta prišla še dva člana malo dlje s Primorske, ampak tudi njiju smo poznali iz glasbenih krogov, saj smo se že prej srečevali na nastopih.Potem pa je nekako prišla ideja, da bi naredili bend. In evo ga. (smeh)
Kakšni pa so bili tisti prvi dnevi vaše nove skupine?
To so bili časi korone. Vsi smo imeli prej že neke svoje bande in igrali različne žanre, potem pa nas je korona zaprla vsakega v svojo občino. In ker nismo imeli kaj dosti početi, smo začeli gledati po vasi, kdo kaj igra, kdo kaj zna, pa da bi mogoče kaj poizkusili zaigrati skupaj.
V bistvu smo se zbrali iz več različnih žanrov in naredili nek tak zabaven žanr, ki je pri nas na slovenski glasbeni sceni manjkal. Na začetku je bilo vse skupaj bolj neko krajšanje časa. Dobivali smo se, eden po eden je prihajal zraven in od takrat se pravzaprav nismo več ustavili.
Kako se spomnite vašega prvega nastopa, ki ste ga imeli kot skupina Jacksoni?
To je bil res pravi krst. Igrali smo na “shodu”, tako pri nas rečemo neki vrsti veselice. To je bilo v Trpčanah pri Ilirski Bistrici in je bil prvi večji javni dogodek po koroni.
Takrat se je ravno zaključila šola, vsi so bili željni druženja in žura, tako da se je zbralo res ogromno ljudi. Mislim, da jih je bilo krepko čez tisoč. Za nas je bil to kar velik bum.
Potem je kar težko igrati na kakšnem manjšem dogodku. (smeh) Ampak iskreno, včasih je lahko boljša žurka s 50 ljudmi kot pa s 500. Važno je samo, da ljudje uživajo.
Veliko poudarjate prijateljstvo med vami. Kako se to pozna pri ustvarjanju in na odru?
Mislim, da predvsem v sproščenosti. Ker se res dobro poznamo, lahko že vnaprej predvidimo določene stvari. Če recimo Jan začuti, da bi nek komad podaljšal, jaz to že začutim in se takoj povežemo med sabo.
Na odru ni nekih nepredvidljivih situacij. Vsi vemo, kako kdo razmišlja, kako kdo reagira in ravno zaradi tega nastane tista pozitivna energija, ki jo ljudje čutijo pod odrom.
Tudi na vajah je veliko lažje. Lahko si direkten, lahko drug drugemu poveš karkoli, pa ni nobene zamere. Lažje je delati s človekom, ki ga res poznaš in mu zaupaš.
Se tudi kdaj sprete glede glasbe?
Seveda. (smeh) To, da prihajamo iz različnih glasbenih stilov, je po eni strani super, po drugi pa tudi malo težava. Nekdo bi šel bolj v rock, drugi bolj v zabavno glasbo, tretji mogoče bolj v narodnozabavno smer. Ampak na koncu ravno zaradi teh razlik nastane naš zvok. Imamo malo rocka, malo zabavne glasbe, malo narodnozabavne glasbe in iz tega smo dobili ta naš “žur zvok”.
Imate svoj prepoznaven zvok, ki je edinstven. Kdo pa so vaši vzorniki, ki so vplivali na to?
Mi smo rasli ob teh naših “shodih”, velikih primorskih žurkah v devetdesetih in začetku dveh tisočih. Tam so igrali Pop Design, Kalamari, Rendez Vous, Šank Rock …
S to glasbo smo odraščali. In ko vidiš ljudi pod odrom, kako uživajo, pojejo in se imajo dobro, je to tisto, kar te potegne v glasbo.
Kako je nastajala vaša prva pesem?
Z Janom sva že prej ustvarjala glasbo, doma imam tudi snemalni studio, tako da nama ustvarjanje ni bilo tuje. Je bilo pa prvič drugače, ker sva ustvarjala za cel bend.
Običajno sva midva tista, ki narediva neko osnovo. Jan napiše besedilo, skupaj sestaviva nek demo, potem pa to predstaviva ostalim članom.
In potem se začne pravo delo. Na vajah vsak doda nekaj svojega. Nekdo predlaga drugačen vložek, nekdo drug drugačen aranžma, nekdo drug vokalno linijo … in potem skupaj pilimo pesem toliko časa, da res vemo, kam pelje.
Ko pridemo v studio, imamo v bistvu že zelo jasno sliko, kako mora vse skupaj zveneti.
Tudi videospoti so pri vas dramaturško zelo jasni.
Ja, ker nam ni dovolj samo to, da nekdo stoji in poje v kamero. Hočemo zgodbo.
Pri prvem spotu “V vesolju sama sva” smo si zamislili zgodbo o nevesti, ki pobegne s svojo prvo ljubeznijo. Usedli smo se skupaj, dodajali ideje, gradili neko rdečo nit in potem je iz tega nastal spot.
Tudi pri novi pesmi že gradimo zgodbo. Zelo nam je pomembno, da videospot ni samo videospot, ampak da tudi brez glasbe vidiš neko zgodbo. Kot neka mini telenovela, da čakaš, kaj se bo zgodilo na koncu. Če smo umetniki, dajmo biti do konca. (smeh)
Na svoj zvok in identiteto ste zelo ponosni.
Ja, naš zvok je naš zvok in tega nam ne bo vzel nihče. Je pa super, da imamo ob sebi nekoga, kot je Rok Piletič, ki ima ogromno izkušenj. Mi imamo svojo vizijo in svoj cilj, mogoče še ne znamo vedno priti do njega, zato je tak človek ogromna pomoč. Najlepše pri tem pa je, da nas ni poskušal spreminjati. Podpiral je naš zvok in našo energijo ter nam pomagal, da to še bolje pokažemo.
Glasbenik Rok Piletič je vaš inštruktor na Laško Glasbenem poligonu. Kako je bilo sodelovati z njim?
Super. Z njim smo se res takoj ujeli. Že po petih minutah smo bili na isti valovni dolžini. Ni bilo nobenega stresa, snemanje je bilo pravzaprav ena velika zabava. Tudi ko smo skupaj igrali, smo res uživali. Celo do te mere, da smo obljubili, da če pridemo na oder festivala Laško Pivo in cvetje, Rok definitivno pride z nami odpet. (smeh)
Vas je kakšen Rokov nasvet še posebej presenetil?
Najbolj to, da ni ostal samo v vlogi inštruktorja. Res je začutil našo energijo in želel postati del tega.Ko nekdo s takšnimi izkušnjami reče, da bi z veseljem igral s tabo, ti to res ogromno pomeni.
Pet vas je. Kdo je največji šovman?
Mislim, da smo kar vsi tam tam. Mogoče bi naš basist lahko naredil kakšen korak več po odru. (smeh)
Na odru pokate od energije. Kako pa si po koncertih napolnite baterije?
Prva kava je običajno šele pozno po kosilu naslednji dan. (smeh)
Seveda imamo vsi tudi službe, ampak imamo srečo, da nam domači in delodajalci zelo stojijo ob strani. Vsi pa si želimo, da bi bilo nekoč naše delo samo to, da vzamemo kitaro in gremo igrat.
Naslednji meseci bodo še posebej naporni. Čakajo vas novi izzivi, med njimi je tudi prav poseben nastop na enem od junijskih vrhov projekta Laško Gremo v hribe. Kako se pripravljate?
Ja, tega se res veselimo. To smo vzeli kot velik izziv.Poskušamo čim več naše energije stlačiti v tisti čas, ki ga bomo imeli na odru. Pokazati različne stile, predvsem pa to našo energijo, ki jo ljudje tako hitro začutijo.
Pravite, da želite, da ljudje začutijo vašo “primorsko toplino”. Kaj to pomeni?
Ko Primorci gremo ven, gremo res ven. Ne obstaja jutri, ne obstaja, kaj je bilo prej. Ko je veselica, ko je “shod”, si tam zaradi prijateljev, glasbe in žura. Pri nas ni tiste distance med publiko in odrom. Že od prve minute je totalen žur in to se res čuti v zraku.
Kaj pa vam, kot skupini in vsakemu posebej pomeni uvrstitev na Laško Glasbeni poligon?
To je za nas res velika priložnost. Pomeni nam velike odre, pomeni nam širšo publiko iz različnih koncev Slovenije. Veliko nam pomeni tudi to, da smo eden od Aktualovih kandidatov in da smo del projekta, povezanega s festivalom Laško Pivo in cvetje. Vsi smo že bili tam kot obiskovalci in vsi smo občutili tisto energijo. Zdaj pa si želimo to energijo občutiti še na odru.
Kako pa ste reagirali, ko ste izvedeli, da ste sprejeti na Laško Glasbeni poligon?
To je bil kar šok. (smeh) Takoj smo naredili skupinski videoklic in bili čisto evforični.
Res je lep občutek, ko vidiš, da nekdo opazi tvoje delo.
Kako pa si predstavljate tisti trenutek, ko bi se vam uresničile sanje in bi stali na odru festivala Laško Pivo in cvetje? Kdo bi bil najbolj živčen?
Po moje ne bi bil nihče živčen. Mi funkcioniramo ravno obratno. Več kot je ljudi, boljše se počutimo. Ko vidiš publiko, ko ljudje pojejo s tabo in ti vračajo energijo, te to samo še bolj ponese.
Mi nočemo biti tisti bend, ki samo odigra svoj termin. Hočemo, da ljudje naslednje jutro rečejo: “Ti so bili pa res dobri,” in nas pridejo poslušati še na naslednji dogodek.
Imate jasno vizijo, želite obstati in zaznamovati slovensko glasbeno sceno na dolgi rok. Kje pa vidite Jacksone čez eno leto?
Definitivno si želimo izdati album ali pa vsaj več avtorskih pesmi. Takšnih, ki niso muha enodnevnica. Nočemo loviti trendov. Hočemo delati pesmi, ki ostanejo in jih ljudje čutijo še dolgo.
Želimo čim več nastopati, čim več ustvarjati in da bi ljudje naše pesmi peli še čez pet ali deset let. To je naš cilj.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
