Arhiv Štajerskega Tednika

Še sredi prejšnjega stoletja je krave na skupnih pašnikih v Vitomarcih v današnji občini Sveti Andraž v Slovenskih goricah pasel vaški pastir, ki so mu rekli barovčin. »Prvi dve košnji, seno in otavo, je na travnikih opravil lastnik, nato pa dal v skupno rabo celotne vasi. Najvplivnejši kmet je določil, kdo je lahko pastir, običajno je izbral fanta iz revnejše družine, določil pa je tudi hrano in pijačo za barovčina, ki so jo izmenično prispevale kmetije, katerih krave je pasel,« pripoveduje lokalni proučevalec vitomarške zgodovine Edi Kupčič. »Pašniki so ležali pod vasjo, v dolini ob Pesnici, razdeljeni so bili na dva dela: v prvem so bili skupni vrtovi, studenec in prostor za pašo drobnice in prašičev, v drugem pa je barovčin pasel govedo. Paša goveda je trajala od Marijinega vnebovzetja do martinovega, in sicer vse do regulacije reke Pesnice leta 1962, ko so iz izrazito močvirnatega območja nastala rodovitna polja. Ta velik človekov poseg v prostor je močno vplival na življenje vaščanov, eden od rezultatov je tudi konec skupne vaške paše in vaškega pastirja.«

Lepa obleka in bicikel

Ime Alojza Čuša, po domače Lujza, je vrezano v barovčinov rog skupaj z letnico 1955, ko je nastopil »funkcijo« vaškega pastirja. Rog, v resnici ni kravji, ampak volovski, da je večji, se je namreč prenašal od pastirja do pastirja, vedno je bil v hrambi pri glavnem gospodarju, v hiši danes 93-letnega Janeza Zorka, ki rog z imeni barovčinov čuva še danes. Težko si je predstavljati, da je mladi pastir na pašo brez vsake pomoči gnal približno 150 glav živine, in to skozi vas vse do prostranih pašnikov, ki so obsegali od 60 do 70 hektarjev površin.

Preberite več v Štajerskem Tedniku