Arhiv Štajerskega Tednika

»Vidi se, da sem še pred dobrim tednom kosila zelenico, danes poglejte, kje je. Poglejte, kje je hruška, ki je nekoč rastla tukaj ob hiški,« je govorila in kazala Muzekova. In res, za hiško je zazevala več deset metrov široka in več metrov globoka luknja. Še en plaz na predolgem seznamu posledic po nedavnem neurju. »Bila sem prepričana, da bo hiška prej skupaj padla, kot da bo ta del hribčka odneslo. Nisem si niti predstavljala, da je kaj takšnega mogoče.« V hiški Muzekova sicer ne prebiva, ji je pa z okolico nudila pobeg na podeželje, v naravo. »S hčerko sva načrtovali, da bo tukaj gradila, kajti sedaj je že nekaj let zaposlena in čas je ter možnost, da bi si začela graditi dom. Zdaj ne vem, kaj naj naredim. Za sanacijo tega plazu nimam denarja,« pravi Muzekova, z letošnjim letom upokojenka.

Dodala je: »Čez noč se življenjski načrti podrejo, ne le to, dobiš tudi občutek strahu. Ko sem pred dnevi po deževju obiskala to mojo hiško, sem slišala najprej šum vode, nato pa videla še to grozoto. Noge so se mi začele tresti, nisem več vedela, kam lahko stopim, kje je še sploh varno.«

Na pomoč je poklicala gasilce, ki so del brežine, najbližje hiši, zaščitili s folijo. »Traku niso imeli, da bi ga potegnili, zato tudi opozarjam vse, ki se tukaj mimo sprehajajo, naj bodo resnično previdni.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku